Gorsko kolesarstvo je relativno mlad šport, časovno gledano se je zgodba začela v poznih 60-ih v Marin Countyju v Kaliforniji. Zato ne preseneča dejstvo, da se novitete v gorsko kolesarskem svetu vrstijo mnogo pogosteje in v večjem obsegu, kot denimo pri cestnem kolesarstvu, ki ima mnogo daljšo tradicijo. Razvoj gorskega kolesa je potekal v večih fazah in na različnih ravneh. Od začetne, ko je bila prva skrb, da kolo in njegove komponente sploh preživijo vožnje skoz drn in strn in je bila primarna skrb izdelava kvalitetnih, trpežnih komponent in varjenje robustih jeklenih okvirjev. Kasneje se je vse izpopolnilo, v ospredje so prišle številne inovacije, lepši dizajn, postavitve standardov in neskončno iskanje najprimernejše geometrije za različne gorsko kolesarske discipline.

Eksperimentiranje z različnimi materiali okvirjev je bil vsekakor velik mejnik v razvoju gorskih koles. Jeklene okvirje je izpodrinil lažji, aluminij. Okvirji so postali zanesljivejši, dizajn bolj poenoten in standardiziran. S časom so kolesa začeli opremljati s prednjim vzmetenjem, kar je naredilo vožnjo po brezpotjih skorajda magično. Potem pa se je v zgodnjih 90-ih vse spremenilo za vedno. Mert Lawill, nekdanji motokros prvak, je prišel na idejo, da bi udobje in funkcionalnost na ‘gorcu’ še dodatno povečal in je zato kolesu dodal še zadnje vzmetenje. Sledila so leta zabavnih eksperimentalnih, domiselnih sistemov vzmetenja in zanimivih oblik koles. Sistemi pa niso bili niti približno tako aktivni, kot jih poznamo danes, saj ni bilo na voljo še prave tehnologije.

Za dosego tistega ‘popolnega sistema’, z ravno pravšnjo krivuljo progresivnosti, ki naredi vožnjo zabavno tako navkreber, kot navzdol. Do tja je bila pot še zelo trnova in se dejansko ni končala še danes. Da danes lahko vozimo tako kvalitetna kolesa je ves razvoj bil nujno potreben. Dobro desetletje po predstavitvi prvega polno vzmetenega kolesa se je pokazalo kateri sistemi so tisti, ki so se uveljavili. Pa si jih poglejmo nekaj.

Ko danes govorimo o sistemih vzmetenja, nikakor ne moremo spregledati inženirskega genija in kolesarskega »wunderkinda« Dave Weagle-a. Ta kolesarski entuziast se je namreč med vsemi izkazal za daleč najbolj domiselnega, saj je lastoročno izumil in patentiral številne različne sisteme vzmetenja, ki jih najdemo na večini današnjih »polnovzmetencih« priznanih kolesarskih znamk.

Kot so npr: Trekov ABP, DW-link, ki si ga je moč opaziti pri kolesih; Ibis, Pivot, Iron Horse, Turner …, Devincijev Split Pivot, Giantov Maestro, Evilov Delta System in še bi lahko naštevali. Kar je najbolj zanimivo pa je to, da so vsi ti sistemi med seboj različni in imajo zelo različne karakteristike in krivulje delovanja. Prav vsi uveljavljeni sistemi pa težijo k istemu cilju, kako eliminirati zibanje kolesa na vzponih in kako poskrbeti za čim bolj, od zaviranja in napetosti verige neodvisno delovanje zadnjega vzmetenja. Sliši se enostavno, vendar kinetične sile močno delujejo na vzmetenje in pri tem ovirajo delovanje in aktivnost vzmetenja bolj kot bi si mislili. Kateri sistem je najboljši je še danes stvar osebne preference, lahko pa pogledamo kateri so tisti najpogostejši.

 

HORST LINK

Ali ‘štiri ležajc’ po domače, je zelo učinkovit sistem štirih ležajev, ki zagotavlja aktivnost skozi ves hod delovanja. Posebej ga odlikuje občutljivost na majhne, kakor tudi velike grbine. Prisoten je bil predvsem na kolesih znamke Specialized in Norco. Po pretečenem roku patenta, pred nekaj leti, pa se je štiri ležajni sistem pod drugačnimi imeni razširil tudi na številne druge znamke. Med drugim tudi na priljubljene znamke kot so: Rocky Mountain, Young Talent in Canyon. Pri kolesih s Horst Linkom je zelo dobrodošel amortizer z omejitvijo delovanja, ker je sicer zibanje pri vzponih precej opazno.

SINGLE PIVOT

Enoležajni sistem obstaja v večih različicah. Klasična verzija ki je na tržišču že nekaj let je tista od znamke Orange, ki je bila nekoč prisotna na številnih kolesih, med drugim tudi pri kolesih Santa Cruz, natančneje pri modelih Heckler in Bullit. Slabost tega sistema je, da je krivulja vzmetenja zelo linerana in ne progresivna. Ko pride vzmetenje do konca hoda je občutek precej grob in nepričakovan zaradi pomankanja progresivnosti. Pri močnem zaviranju na zadnje kolo je opazna nekoliko manjša aktivnost delovanja. A vseeno je zaradi preprostosti ta sistem še danes priljubljen in prisoten na številnih kolesih. Enostavnejši in cenejši je tudi za proizvodnjo.

VPP

Virtual Pivot Point, sistem vzmetenja v lastništu znamke Santa Cruz, ki si ga deli še z Intense-om, je sistem navideznega vrtišča, ki ima praviloma S-krivuljo delovanja. Danes je ta sistem zaradi bolj predvidljive krivulje delovanja vedno bolj učinkovit.

DW-LINK

Ker smo še omenili Dave Weagle-a, pa omenimo vsaj enega izmed njegovih sistemov. DW-link je sistem, ki morda sodi med ene najučinkovitejših. S progresivnostjo vzmetenja nudi občutek neskončnega hoda brez ‘bottom out’ efekta (zabijanja zadnjega amortizerja do konca). Prav tako ne potrebuje zaklepa vzmetenja na vzponih, ker vseskozi ohranja zelo nevtralno lego z minimalnim zibanjem. Pri spustih ga odlikuje odlična aktivnost tudi med zaviranjem.

NAILD R3ACT SUSPENSION

Da se razvoj vzmetenja nikoli ne konča priča tudi najnovejši sistem Naild R3act Suspension, ki si ga delita znamki Polygon in Marin. Za slednjega pravijo, da je povsem drugačen od vsega, kar je do sedaj bilo na tržišču. Izumitelj Darrell Voss obljublja do sedaj še ne videno aktivnost vzmetenja, ogromno trakcije zadnjega kolesa, kar znatno izboljša zaviranje, saj je zadnje kolo konstantno v stiku s tlemi. Boljša je tudi vodljivost kolesa, obenem pa dobite občutek, da imate bistveno več hoda, kot ga imate v resnici. Dejstvo je, da prav vsi tekmovalci, ki v letošnji sezoni tekmujejo s temi kolesi, dosegajo izvrstne rezultate.

A že dolgo je jasno, da je skoraj vse v kolesarju in ne toliko v kolesu, pa naj se nam zdi še tako pomembno katero kolo vozimo.

Sokol revija