Nič več ne bo tako kot je bilo (Milan Kučan)

Prva sezona med šestimi

Odzivi na naše klice k varnosti na cesti so različni. Največ je takih kolesarjev, ki skomignejo z rameni ob besedah, da je večina naših življenj zapisanih v usodi in da se tu težko kaj zagotovi. In zato, glavo pod balanco in … gas!
Drži, da stoodstotne varnosti na cestah ni, kot smo pa letos že velikokrat pisali, lahko veliko storimo sami, s svojo pametjo, s svojimi dejanji. Čelada na glavi ni vse. Bolj pomembno je, kaj se skriva pod čelado. V praksi je vse drugače. Oziroma na cesti je vse drugače, kot se bere v naši reviji. Najprej sem krivil previsok srčni utrip kolesarjev, potem celo čustveno inteligenco posameznika. Zamere so bile, vendar sem vedno imel razlago, kajti, kako človeku lažje dokazati, da je norec, kot pa z dejstvom in dokazom, da je zavestno prekolesaril rdečo luč na semaforju. Hočem reči, da vsakdo, ki to s kolesom naredi, ni ravno pameten, kajne? Žalostno je to, da to ni vrh ledene gore prekrškov, ki jih kolesarji delajo na cesti. Srečati skupino kolesarjev na cesti, je za vsakega voznika prava mora. Priznati je treba, da jih je res težko prehiteti. Tudi če je kolesar za volanom, se zgodi, da si globoko v sebi mora priznati, da je temu tako. In zdaj si predstavljamo neizkušene voznike, nestrpne voznike, starejše voznike? Ne vem točno, kje sistem peša, skoraj prepričan sem pa, da se da še marsikaj narediti, da bo nekoč bolje. Nič ne gre čez noč. Če se vpraša mene je polaganje kolesarskega izpita v petem razredu osnovne šole dovolj zgodaj. Ampak, kdo se ga od odraslih sploh še spomni? Torej, bi ga nekoč v zrelejših letih morali obnoviti? Enako je z vozniškim izpitom. Zakaj bi ga ponovno delali le prekrškarji, povratniki? Koliko izmed voznikov ve, da mora prižgati smerni kazalec pred tem in medtem, ko prehiteva kolesarja ali kolesarje? Nihče. Na cesti spremljam, kdo prehitevanje nakaže s smernim kazalcem medtem, ko prehiteva kolesarja? Razen kandidata v šoli vožnje…nihče! In kaj se zgodi, če potegneš ročico smernika navzdol. Prej si znižal hitrost, se s pogledom v vzvratno ogledalo prepričal, če lahko varno prehitevaš, seveda, že prej pogledal daleč naprej, če je prehitevanje sploh možno. Če tega ne moreš narediti ali tega enostavno ne narediš, je nekaj strašansko narobe s tabo. Če tega ne moreš narediti v stotinki sekunde in zato postaneš živčen za volanom, je tudi nekaj strašno narobe s tabo.

Kolesar je vedno kriv

Kolesar ima vedno prednost. Verjetno zato, ker je tako ranljiv udeleženec prometa. Zato lahko na cesti počnejo, kar se jim zljubi. Ne bo držalo. Vsakdo, ki se vozi s kolesom pozna osnovna pravila, vendar jih krši zato, ker je pač kolesar. Tisti, ki se rekreirajo s pomočjo kolesa, oziroma, tisti, ki trenirajo, tudi spadajo med prekrškarje, vendar taki večkrat to storijo, ker so pač večkrat na cesti in ker težko razmišljajo medtem, ko njihovo srce galopira v hujšem ritmu. Pisali smo že, da je težko biti pameten, pri maksimalnem srčnem utripu. Težko pa je znižati hitrost, ker, ker vemo, kako to gre, ker nam bo padla povprečna hitrost. Smešno. Na cesti pa zelo resno. Zakaj se kolesarji vozimo po cestah, na katerih se avtomobilisti lahko vozijo 60, 70, 90 kilometrov na uro? Če je nemogoče, da bi ne zašli vaj na delček takih cest, se jih vsaj močno izogibajmo. Je težko dati kolo v avto in se odpeljati na območje »umirjenega« prometa? Kaj mislite, da počnejo kolesarji, ki živijo v velemestih? In zakaj bi se izogibali takih cest? Zato, ker je naša potovalna hitrost med 20 in 40 kilometrov na uro, avto pa nas prehiti z dva, tri, štirikratno hitrost. Precej adrenalinsko se čuti tako prehitevanje. In zdaj si predstavljajte večjo skupino kolesarjev na taki cesti. Večja skupina pomeni dvanajst, dvajset, trideset kolesarjev, ki imajo prekomerni srčni utrip in se zato požvižgajo na ves svet, kajti v tistem trenutku je njihov svet orientiran zgolj na to, da ne odpadejo od grupe. Odpasti bi pomenilo umreti! Odpasti bi pomenilo tragedijo! Tako smo prišli na idejo, kako prenesti več kisika v čeladne glave. Kolesarske skupine smo omejili na šest kolesarjev ali manj. Nikoli več. Predvideli smo, da je šest optimalno število, seveda, če se vozimo po predpisih, kar pomeni v gosjem redu, drug za drugim. Vse upe, da bomo se lahko nekoč vozili vštric, dva po dva z balanco on balanci, smo že zdavnaj opustili. In prav je tako, tak način vožnje je le za najbolj izkušene kolesarje, tisti, ki že živijo od kolesarstva in ne za nas rekreativce, ki se komaj znamo sami voziti, kaj šele z nekom, ki je dva centimetra od naše balance. In če se ponovno vrnemo na ceste. Kolesarji, ki so resnično prakticirali skupinice po šest kolesarjev, so z to odločitvijo zadovoljni. Manj izkušeni so, bolj so zadovoljni. Tisti, ki se štejejo med zelo izkušene, največkrat povedo, da jim je vseeno koliko šteje skupina, vendar je potrebno vedeti, da taki tudi najbolj pozabljajo na varnost v prometu. Za njih je samo po sebi jasno, da je promet nevaren in da se nesreče dogajajo vedno drugim, največkrat tistim manj izkušenim. Odziv na našo pobudo je bil sila mešan. Vedno se najdejo nasprotniki in vedno se najdejo taki, ki jim je vseeno. Kar je novega v kolesarstvu v tehničnem smislu, je to vedno dobrodošla tema za pogovor, ko pa novost pride s strani varstva v prometu, se največkrat zamenja tema, še prej zamahne z roko. Pa vendar, vsi tisti, ki so dejansko poskusili z šestorkami so priznali, da je ta ideja zelo dobra. Niti eden ni rekel, da je to slabo oziroma, da je enako varno ali nevarno, kot pa je to v primeru večjih skupin …

petrol