Najprej je nujno povedati, da pišem o rekreativnih kolesarjih in ne o profesionalnih. Pod rekreativne pa imam vložene vse tiste, ki se redno rekreirajo na cesti, na cestnem kolesu, tudi v večjih skupinah, torej kolesarskih ali športnih društvih ali pač samo z enako mislečimi, enako živečimi, če sem še bolj natančen. Take imam najraje…

Ker je z njimi tudi največ dela.

Sam vodim večjo skupino, enkrat na teden, uživamo in se imamo super. Malokdaj govorimo o tegobah, ki nas pestijo v profanem življenju, malokdaj o nevarnosti, sploh o tistih, ki nas čakajo na asfaltu, v prometu, med pločevino na štirih ali več kolesih. In potem se vprašam, zakaj varnosti ne posvečamo več, veliko več pozornosti, in me vedno zabijejo, češ, da gre za dolgočasno temo. In potem se šele napihnem…

Tema, ki je bila in bo, kot kaže še žgoča je vožnja vštric, dva po dva z balanco ob balanci. Pojavila se je ideja, čeprav sem jo sprva jemal kot provokacijo, saj smo ja v enaindvajsetem stoletju, ko moramo priznati, da je promet res nevaren. Potem je postalo zaresno, ko so nekateri bolj odgovorni mediji in osebe premislili in nam sporočili, da je v tujini, nekje pač v razvitih evropskih, kolesarskih državah, to dopuščeno in da bi moralo biti tudi pri nas. In če dobro premislim, sem tudi za, vendar če gledam na to kot izurjen, izkušen kolesar, če gledam z očmi rekreativnega kolesarja, lahko tudi začetnika ali ne, potem me postane strah.

Zato smo v naši kolesarski druščini ubrali drugačno pot. Karte smo dali na mizo, roke na balanco, se pogovorili in ugotovila, da nevarnost res preži za vsakim ovinkom. Prišli smo do ideje, ki smo ji kmalu rekli, da je genialna in jo prakticiramo drugo sezono. Vsepovsod govorimo o njej in kako jo udejanimo na cesti. Nekatere kolesarske skupine so nam celo začele slediti. Gre za to, da smo se odločili ne voziti se z balanco ob balanci, ampak drug za drugim v skupini, ki šteje največ, največ, največ… šest kolesarjev. Seksteti, šestorke, šestice in še kako smo se poimenovali in smo šli. Najprej smo imeli občutek, da nam drugi primanjkujejo, da jih pogrešamo, veste nas se zbere tudi po trideset, štirideset. Vendar izkazalo se je, da je vse v najboljšem redu. Pred vožnjo se dobimo na istem mestu in po vožnjo na istem, tako, da glede druženja nismo nič prikrajšani. Na cesti pa itak ni časa in ni varno, da bi se sproščeno družili, kajne? Brez heca. Šestorke so nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo na kolesu. Več kot trideset let se vozim s specialko, večinoma v skupinah in zdaj sem prav ponosen, da smo pogruntali nekaj, kar je najverjetneje precej bolj varno kot pa klasična skupinska vožnja z balanco ob balanci. Takega mnenja so tudi ostali naši člani, lahko potrdijo. In ne samo oni, tudi nekatere druge skupine, ki so nam sledile.

Zakaj ne s krmilom ob krmilu, ramo ob rami?

Predvsem, ker je taka vožnja namenjena zelo izkušenim kolesarjem in ne da žalim dobre rekreativce, ker to ne bodo nikoli. To znanje, izkušnje s tako vožnjo se pridobivajo od malega, od osnovne kolesarske šole naprej. Če kdo ne verjame, naj se opazuje. To je zares zahtevno početje. Potem pa, zakaj bi to počeli, ko pa vemo, da je nevarno. Zakaj bi bili celo vožnjo pod stresom? Zakaj mislimo, da smo kolesarji vladarji cest, da imamo stalno prednost?

Zakaj je skupina šestih kolesarjev varnejša?

Kot prvo je skupina šestih kolesarjev ravno prav obsežna. V taki skupini imaš občutek, da nisi sam, da nisi stalno na vetru, na čelu, hkrati pa imaš dovolj zavetrja, občutek skupinskega kolesarjenja. Občutek varnosti pride zagotovo. In ne samo občutek, lahko napišem, da je zagotovo varneje. Za mnenje smo vprašali tudi Policijo. Oni se držijo zakona, dva po dva, brez licenc in zadaj vozečega avta z rotacijsko lučko na strehi, ne smejo na cesto. Drug za drugim, pa če tudi jih je sto pa lahko. Ko smo povedali, da nas je šest, so skoraj ploskali.
V zaključku bi napisal, da priporočam vsem večjim kolesarskim skupinam, da poskusijo… ne bi jim žal… ampak po šest, ne sedem ali osem, šest ali manj… Zadovoljstvo zagotovljeno!