• Zahtevnost poti: 4 - zahtevna
  • Kilometrina: 61,5 km
  • Čas ture: Neto 4 ure, z dvema postankoma 4 ure in pol
  • Kakovost cest: Ceste so bile prav dobre, vmes je bilo nekaj ozkih razpok, ki so nevarne, če s kolesom zapelješ vanje.
  • Prometnost poti: 1 - neprometna pot
  • Višinska razlika: 2100 metrov

Obstaja besedna zveza, ki zadane bistvo, srž tistega, kar sem jaz doživela prejšnji konec tedna v Dolomitih. Imenuje se Kolesarski vrhunec. Ko misliš, da si doživel vse lepote tega športa, pride cesta, pridejo ovinki in pride klanec, ki sem ga dotlej občudovala samo na fotografijah. Čutila sem ga in si ga želela, še preden sem ga lahko opazovala pod svojimi nogami. Prelaz Stelvio velja za enega mogočnejših v italijanskih Dolomitih, težak je z obeh strani, temu primerna je tudi zavita cesta, ki se ponižno in počasi vije vse do sedla prelaza. In tudi njegova višina je spoštljiva. Z našim najvišjim vrhom Triglavom sta tam tam.

In kako sem jaz prišla do Stelva, se boste vprašali. Iz čistega heca. Bil je en zimski večer, ko sta naju službeno obiskala David in Julia, irsko-avstrijski par, oba povezana s kolesarsko ekipo Baku Synergy team, za katero že drugo leto dela tudi moj mož. V debati o kolesarskih podvigih sta omenila dobro znani Santinijev maraton Stelvio, ki sta ga oba prevozila že trikrat. Padali so sami superlativi o tem klancu, jaz pa sem kar naenkrat izustila “Želim si ga peljati, poznam tisto cesto”. Ni minil en mesec, ko sem na mail prejela Davidovo obvestilo, da sva z Andrejem kot povabljenca prijavljena na Granfondo Stelvio Santini. Do datuma maratona sta bila samo še dva meseca. Treba bo voziti klance, da mi bo uspelo, sem jih poslušala vsak dan. Kakšen teden se mi je izšlo z vožnjami, kakšen teden pa tudi ne. Približeval se je trenutek resnice in vsako prosto uro sem izkoristila, da sem se oblekla v kolesarski dres, četudi za pičlih 40 minut. Važno je bilo samo, da so se noge obračale in da mi ne bi bilo težko. Kako mi bo to uspelo, si nisem znala predstavljati. Trase raje nisem šla gledati, višincev nisem poznala in prepričana sem bila, da bo že nekako. Če ni v nogah, je v glavi, je moto, ki rešuje strah pred nepoznano traso.

Napočil je začetek junija, z njim moja službena vsaka prva sobota v mesecu, ki sem jo morala zaradi maratona izpustiti in jo predati v naročje moji dobri sodelavki. V resnici sem se tega kolesarskega podviga zelo veselila. Mnogo ljudi je pripomnilo “Vau, kar Stelvio greš vozit, potem si pa dobra”. To me je na čase malce strašilo, a se nisem dala. Vse do Bormia, kjer smo se dobili s tisti parom, ki nama je omogočil ta kolesarski spektakel. Na površje so prihajali podatki, kot so 24 km klanca, zadnji trije kilometri so res napeti, ful leti, 3200 prijavljenih, od tega le 300 ženskih predstavnic, vsi na pol profiji pa še slabe vremenske razmere…ojoj, kaj jaz delam tukaj, me je popadlo dan pred vzponom. Jaz, ki še nikoli nisem nosila številke na hrbtu, jaz, ki mi čas na kolesu pomeni pobeg od sveta in ne premagovanje osebnih rekordov…nočem tega, jaz grem na Stelvio uživat, sem si trmasto vtepla v glavo. Grem po razgled in na tiste mogočne serpentine s fotografij. Točno tja gor med špičaste vrhove, pod katerimi se vijejo debeli ledeniki. Na tisto cesto, ki vodi na sam vrh lepih in neznanih občutkov. To, da nisem vedela, kaj je pred mano, to je bila lepša stran treme.

Večer pred maratonom smo preživeli zelo sproščeno. Večerjali smo v domači italijanski tratorii, se norčevali iz “nas amaterjev” in že vnaprej nazdravljali na naše dosežke. Start maratona je bil že ob 7.15 zjutraj, zato je bilo treba zgodaj v posteljo. Kolesarske cunje so bile skrbno pripravljene na nočni omarici. Vse, kar sem si zaželela pred spanjem, je, da bi bil začetek maratona suh.
Budilka na telefonu ob pol šestih zjutraj je zvenela drugače kot ponavadi. Moteče. Še bi spala, noč je bila prekratka. A Stelvio je klical, naj se ga že lotim. Pogled skozi okno na suho Bormijsko cesto je obetal. Na zajtrku nismo bili prvi. Ta zagreti rekreativci so že pozajtrkovali in si že skrbno pripravljali potno hrano za v zadnje žepe. Oblečena v kolesarski dres sem ob poslušanju že navsezgodaj zgovornih Italijanov vase spravila dva brioša z marmelado in ju poplaknila s kavo.

Bilo je še pol ure do štarta, ko smo jaz, Andrej in David, naslonjeni na kolesih, v dolgih kolesarskih dresih na sedmih stopinjah Celzija čakali na repu kratke trase maratona. Julia, ki zaradi operativnega posega pred tednom dni ni mogla kolesariti, je bila naša svetla in pozitivna točka pogovora. Same vzpodbudne besede so jo bile. “Uspelo ti bo brez problema, boš videla. In na vrhu  te bo objel gospod Santini, ti čestital in ti podaril kolesarsko čepico,” je zvenela vsa navdušena. Njej je lani v zelo vročih pogojih uspela dobra vožnja na Stelvio.

Prvih petnajst kilometrov je šlo navzdol. “Nice and relaxed” je večkrat izgovoril David. Bili smo na repu kratkega maratona, cesta je bila neverjetno široka, pregledna in prijazna. Jadrala sem za mojim možem, ubogala njegov tempo in se varčevala za kasnejše ritme. Prišel je prvi vzpon, dva kilometra dolg in dokaj strm. Moje noge so bile sveže, lahko bi obračala hitreje, a sem na možev ukaz umirila tempo in počasi, kot se je le dalo, vrtela pedala. Pulz je bil pod kontrolo. Sledil je spust in rahlo vzpenjanje nazaj v Bormio. Števec je pokazal skoraj 40 kilometrov, ko smo brez večjih težav prispeli do prve okrepčevalnice. Ni da ni bilo hrane na stojnicah, ki je nisem poskusila. Sadje, sendvič z brezavlo, krostato, vsega po malo. Pestra in okusna izbira. Med malicanjem nas je še pohopsal novinar z uradne strani Santini in želel nekaj odgovorov na temo maratona. Počutila sem se super, posijalo je še sonce, pred sabo pa smo imeli še najtežji del preizkušnje. 24-kilometrski vzpon na višino Triglava.

Med vožnjo navzgor smo prijetno klepetali, jaz pa sem za vsakim ovinkom nestrpno čakala trenutek, ko bodo noge zaklicale na pomoč. Prav nasprotno, energije je bilo vedno več. Opazovala sem levo in desno, prišli so ozki tuneli in galerije, povsod je tekla voda, cesta je bila sicer suha in njen naklon je ostajal več ali manj enak. Ko sem imela pred sabo to čudovito kuliso vzpenjajoče se ceste, ki so jo obdajali mogočni sivi vrhovi z belimi kapami, si nisem mogla pomagati, da ne bi vzela iz žepa telefona in naredila nekaj posnetkov. Morda kasneje ne bom zmogla več. Prehitevali smo številne, kolesarje, ki jim je že primanjkovalo moči. Vsakega posebej sem pozdravila s ciao, nekatere celo vzpodbujala z vai Vai.

Bili smo na deset pred ciljem, tabla na ovinku je kazala še 23 vijug do cilja. David je že ostajal zadaj. Brez besed je bilo jasno, da želi svoj tempo do vrha, zato sva šla midva naprej. Jaz pa še vedno nič utrujena. Vmes sem zaradi strahu pred nenadnim pomanjkanjem sladkorja pojedla dve sadni ploščici, pila cel čas, na zadnji okrepčevalnici pa spet natočila v bidon izotonični napitek. Še zadnji del, še sedem kilometrov, jaz pa sem bila z vsakim metrom navzgor bolj sveža. Rastja ni bilo več videti, le še sneg in sive skale. Snežna belina ni prav nič bodla v oči, vse je bilo v najlepšem redu. Na vsake toliko časa sem mogla možu zatrditi, da sem res v redu in da me noge res nič ne bolijo. Zakaj mi ne verjame. “Poglej, smejem se in uživam v vožnji”, sem ga prepričevala. Postajala sem vedno bolj zgovorna, opazila in oblajala sem vse počasnejše, medtem, ko je mož kazal malo bolj utrujen izraz. Prevozila sva tablo 3 km to go, ko se je naklon klanca občutno povišal. To so tisti zadnji kilometri, v katerih trpiš in komaj čakaš cilj. Andrej ja, jaz pa ne, moja predstava se je šele dobro začela. Namesto uživanja gela sem raje srkala te prelepe kulise, poglede nazaj na kolesarsko karavano, poglede naprej na vrhove in debele zaplate ledenika. Še te bom kolesarila, sem rekla cesti pod sabo. Zadnjih nekaj ovinkov je bilo revijalnih. Uradni fotografi so lovili izmučene obraze, težke obrate in rahlo trpljenje. Jaz sem jim dala ravno obratno. Nasmeh, lahkotnost in užitek. In že se je prikazal velik moder balon Santini, pod njim pa napis YOU DID IT. In sem. Brez takega mentorja, kot je moj mož, mi to ne bi uspelo. In že sem objemala gospoda Santinija, ki mi je v objemu klical “Brava, brava” in mi v pest stisnil kolesarsko čepico z napisom Finisher.

Občutki na vrhu so bili nepopisno lepi, še vedno jih skušam strniti, še vedno so v meni in želim si, da ostanejo v meni karseda dolgo časa…lepo je biti v njihovi družbi:)