• Pokrajina: Osrednjeslovenska
  • Zahtevnost poti: 3 - srednje zahtevna
  • Kilometrina: 47 in še nekaj
  • Čas ture: Slabi dve uri
  • Kakovost cest: Lepa sfaltna cesta, razen katastrofalno stanje v Šmartnem pod Šmarno goro
  • Prometnost poti: 3 - srednje prometna
  • Višinska razlika: 450 m

Bilo je sobotno jutro. Poklicala me je Sanja in vprašala, ali greva kaj na kolo. Že večer prej sem ji povedala, da midva nameravava. “Seveda, samo danes je skupni trening z Rogači.” Mož mora opraviti svoje del in ta del mu je všeč, ker se jim pri treningu lahko priključi s kolesom. Zraven pa še dve rekreativki. “Upam, da ne boste leteli in da vaju bova držali”, mu rečem med polnjenjem bidonov z izotoničnim napitkom. Sanja je do naju prišla s kombijem, karbonastega konjička pa je pripeljala s sabo. Ko je stopila v hišo, sem zaslišala samo veselo vzklikanje: “Kolo, kolo, kolo!” Vesela in nestrpna, ker je šla po dolgem času na kolo. In midva sva seveda njeno reakcijo povsem razumela in se kmalu poistovetila z njeno energijo.

Andrej naju je lepo pripeljal pod vznožje Šmarne gore, kjer smo v Šmartnem pričakali Rogače. Deset črno-roza dresov, složno v dvojicah, na repu katere sva slučajno pristali midve s Sanjo. Jaz že navajena njihovih ozkih riti, lepega vrtenja na obrate, sinhronizirano v ovinke in stalnega obveščanja glede lukenj in kanalov pred nami. Sanja pa je zadevo doživljala drugače. Vse se ji je zdelo famozno, vrhunsko in elegantno. “Glej to, vstane eden, vstanejo vsi in lepo vsi enako vrtijo pedale. Kolk dobr!”, je vsa navdušena pripovedovala med sopihanjem. Hitrost je bila cel čas krepko nad 30 km/h in lepo smo brzeli nazaj proti Radomljam. Midve na repu pa se kljub hitrejšemu ritmu nisva dali. Vse se je bilo treba zmenit. Klepetali, smejali, glasno komentirali poteze spredaj. Pogled je bil res krasen in tudi pokrajina okoli naju je bila čudovito pomladno obarvana. Počutje pa za glasen vrisk na kolesu.

V Radomljah je padla odločitev, da gremo na sv.Trojico, fantje so imeli potem v planu še naprej na Zg. Javoršico, dol na Vrhpolje, Lukovico, vse do Trojan in nazaj v Vikrče, kjer se mladinci zbirajo za skupne treninge. No, mi ne. Trojica bo dovolj. Nekaj kilometrov je še šlo skupaj, na klancu pa se je naša pot razšla. Mladinci so pobegnili naprej, mi trije pa smo počasi s pomočjo čokoladne ploščice pririnili na vrh Sv. Trojice, kjer smo v tamkajšnjo brunarici Na prepihu popili limonado, uživali v razgledu in se spustili nazaj preko Doba do Radomelj. Andrej je čakal še trening za avtom, naju s Sanjo pa kuhanje kosila. Ugotovili smo, da se je treba večkrat pridružiti mladim kolesarskim nogam, saj potem z nalaganjem garmin vsebin ugotoviš, da brez problema podiraš rekorde določenih odsekov. A ne, Sanja;)

Na prepihu

Na prepihu

Temu se reče zavetrje

Temu se reče zavetrje

Mi trije brez Jurca

Mi trije brez Jurca

20160430_114513

Kolesarski robovi