• Zahtevnost poti: 2 - manj zahtevna
  • Kakovost cest: še kar dobra
  • Prometnost poti: 3 - srednje prometna

V ponedeljkovo jutro, 29.maja, sem se prebudil na klopi pred hotelom v Kansas Cityju v zvezni državi Missouri in imel po zaslugi prisrčne natakarice brezplačen zajtrk v njem. Najprej sem se zapeljal do reke Missouri in zapustil mesto. Takoj sem začel kolesariti po avtocesti in malo ven iz mesta kolesaril mimo baseball stadiona, kjer domuje ena najboljših ekip tega športa na svetu, Kansas City Royals, ki so se ravno pripravljali na tekmo. V zvezni državi Missouri sem bolj malo kolesaril po navadnih cestah, pač pa večinoma čez vso zvezno državo po avtocestah. Se mi je kar zdelo, da bo tako in sem se veselil tega, nobeden policist me ni preganjal in ni prepovedi za kolesarjenje po avtocestah v Missouriju. Je bila pa včasih težava, ker je bilo na odstavnem pasu polno nesnage, denimo ostankov gum od tovornjakov. Zvečer sem prikolesaril v kraj Odessa. Dve leti prej sem bil s kolesom v tisti pravi, ukrajinski Odessi. Naslednji večer sem imel prvič in edinkrat na poti predrto zračnico. Zadnji majski dan sem prikolesaril v mesto St. Louis, ki je na skrajnem vzhodu zvezne države Missouri in je leta 1904 gostilo poletne olimpijske igre. Bil sem zadovoljen, ker mi je drugič na poti uspelo krepko preseči 200 kilometrov, hkrati sem bil odločen, da moram zaradi časovne stiske v enem dnevu priti v Detroit. Sredi noči sem prispel do železniške postaje in tam prespal. Zjutraj sem se s kolesom zapeljal po mestu in si v bližini postaje ogledal hokejsko dvorano, kjer domujejo St. Louis Blues, nedaleč stran pa je tudi baseball stadion, kjer so St. Louis Cardinals tisti dan igrali tekmo. Zapeljal sem se tudi čez most in si ogledal reko Mississippi, ki je najdaljša v Severni Ameriki – 3.778 kilometrov. Ravno pri mestu St. Louis se Missouri izliva v Mississippi, na drugi strani reke pa je že zvezna država Illinois, kjer sem tudi malo kolesaril.

Zgodaj popoldne sem šel z vlakom v Chicago, kamor sem prispel v večernih urah ter se kakšne dva kilometra zapeljal tudi po njem, ki je tretje največje v ZDA s približno tremi milijoni prebivalcev. Ni bilo veliko časa, saj sem šel od tam na avtobus in v Detroit prispel v petek zgodaj zjutraj. Drugi junijski dan se imel dve veliki težavi. Že nekaj časa sem imel težave zaradi pomanjkanja denarja, saj eden od pokroviteljev ni nakazal kar zajetnega zneska. Glede na to, da sem zaradi kar visokih stroškov s prevozom ostal popolnoma brez vsakega cvenka, sem se počutil kot brezdomec in nisem vedel, kako bom prišel do denarja oziroma za začetek, kako bom zajtrkoval. V eni od hotelskih restavracij sem se naredil “francoza” in zajtrkoval brez plačila. Druga težava je bila, kako priti na drugo stran istoimenske reke Detroit, v Kanado, saj sta bila most in predor prepovedana za kolesa. Najprej sem poskušal priti čez most, a me niso pustili. Nato sem kolesaril ob lepi reki in si ogledal hokejsko dvorano ekipe Detroit Red Wings. Kasneje me skozi predor tudi niso pustili, lahko bi šel z avtobusom, a niso hoteli vzeti kolesa. Na srečo je mojo težavo prepoznal italijanski Kanadčan Vito, uslužbenec družbe za predor, in mi za začetek dal nekaj denarja. Kolo je naložil v službeni avto, sam pa sem šel na avtobus. Na drugi strani reke Detroit, v Kanadi, v provinci Ontario, v mestu Windsor, sem se še malo razgledal po mestu in šel na kosilo, kjer sem v restavraciji naletel na domačina Deana. Povabil me je v svojo hišo v bližnjem kraju Tecumseh. Do tja sem kolesaril, Dean pa je šel vmes domov in me s kolesom pričakal na polovici poti. Njegova hči je ena boljših rokobork na svetu in tiste dni je bila ravno na tekmi v Romuniji. Zjutraj me je del poti pospremil na kolesu in še on mi je dal nekaj denarja. Vmes sva naletela na tekaško tekmo rekreativcev.

Pozno popoldne sem prikolesaril do vasi Melbourne in zvečer še do bolj znamenitega mesta London. Zanimivo je, da sem leta 2009 že kolesaril v bližini tega mesta, ko sem bil na poti skozi Ontario, nekaj mesecev kasneje pa sem od doma kolesaril v angleški London; v avstralskem Melbournu pa sem bil leta 2006. V ZDA in Kanadi je veliko naselij, ki imajo imena po bolj znanih mestih z drugih koncev sveta. V Londonu sem bil dogovorjen s slovenskim duhovnikom Dragom Gačnikom, ko me je z avtom prišel iskat in me odpeljal v svoje župnišče v mesto Hamilton. Sicer je doma iz dobrepoljske doline in sem ga obiskal že leta 2009, tudi z njegove strani sem bil deležen finančne donacije. Seveda sem v nedeljo zjutraj obiskal mašo, ki jo je v slovenščini vodil g. Gačnik, kasneje jo je še v angleščini. Po maši sem se srečal z nekaterimi rojaki, živečimi v Hamiltonu. Popoldne sem mesto zapustil in kolesaril v Toronto, kjer sem se zvečer oglasil pri sorodniku Franku in tam prenočil.

Datum Končna destinacija dneva Kilometri dneva
29.5. Odessa 78
30.5. Columbia 146
31.5. St.Louis 222
1.6. St.Louis 26
2.6. Tecumseh 35
3.6. London 183
4.6. Toronto 66