Corvara – Passo Gardena – Passo Sella – Passo Pordoi – Arabba – Passo Campolongo – Corvara, vzpona 1611 m, dolžina 53 km

 

Gre za dogodek, ki se vsako leto v nedeljo okrog prvega poletnega dne odvija v Dolomitih, katerega bi po mojem mnenju resnično moral vsaj enkrat obiskati vsak ljubitelj kolesarstva, saj nas naravne lepote in fenomenalno vzdušje ne morejo pustiti ravnodušne. Dan, ko se zbere okrog 20.000 kolesarjev, ko za pol dneva zaprejo ceste za vse motoriste in avtomobile, vsi kolesarji vozijo v isto smer, priključijo pa se v eni izmed od štirih dolin ob katerikoli uri, saj ne gre za tekmovanje, ampak čisti užitek. Vsekakor gre za nepozaben dan. Prekolesarimo štiri prelaze, vsi vzponi so zelo enakomerni, ne preveč strmi, tako da na splošno sama trasa ni preveč zahtevna. Seveda pa je priporočena udeležba z vsaj nekaj kilometri v nogah, da se ne mučimo in lahko res povsem uživamo v čudovitih kulisah, ki jih tam ponuja narava.

Sama sem s potjo pričela v Corvari in se podala na prvi prelaz Passo Gardena na nadmorski višini 2119 m. Samega vzpona je ca 7,5 km in se ga zaradi enakomerno vzepnjajoče ovinkaste ceste da zelo lepo odpeljati. Glede na to, da so vrhovi večine prelazov nad 2000 m nadmorske višine, seveda vetrovka in dodatne majice nikakor ne smejo manjkati v naši opremi.

Iz Passo Gardena sledi eden daljših spustov, je pa pri spustih, posebej v času, ko poteka kolesarski dan, še precej hladno, sama sem naletela že tudi na sneg ob robovih, zato naj nam premalo oblačil nikar ne pokvari norih užitkov v spustih, posebej če smo se traso odločili odpeljati ravno na dan, ko so ceste za druga vozila zaprte in nam gotovo ne bo nasproti pripeljal noben avtomobil ali motorist, tudi kolesarji, ki ne spoštujejo smeri proti urinim kazalcem, so redki. Ne spustimo se povsem do doline, temveč se na delu, kjer se cesta razcepi, obrnemo na levo proti naslednjemu, drugemu najvišjemu prelazu Passo Sella na nadmorski višini 2230 m. Naj spomnim, da so na celotni trasi noro lepi pogledi na gore, zato poti nikar ne vzamimo za strogi trening in se razglejmo naokrog, saj nam kulise še nekaj časa ostanejo v mislih in v spominu. Vzpon na Passo Sella je podoben kot prvi, zelo lepo se ga da odvoziti, predvsem pa pri vseh vzponih pozabimo na morebitno težke oziroma pekoče noge, saj nas veš čas obdajajo ljubitelji kolesarstva, zato vzpodbujanja, nasmehov in pozdravljanja ne manjka.

Na vrhu se razgledamo naokrog, napravimo nekaj spominskih fotografij, se preoblečemo, osvežimo in že se podamo na ponovno odličen dolg spust. Prepustimo se užitkom preden se lotimo še zadnjih dveh vzponov, ki sta pred nami. Tudi na tem spustu se ne spustimo povsem v dolino, temveč predhodno zavijemo na levo proti najvišjemu prelazu Passo Pordoi, ki je na višini 2241 m. Med kolesarji je veliko tudi takših, ki so na elektičnih  kolesih in imajo s seboj zvočnike s poskočno glasbo, ki nas še dodatno dviguje in naredi trenutke še bolj čarobne. Kot oba predhodna vzpona je tudi ta enakomerno dvigajoč se in ne preveč strm, je pa prelaz med vsemi štirimi najbolj obiskan.

S Passo Pordoi-a se podamo na najdaljši spust v Arabbo, kjer je polno kolesarjev, ki so že odvozili svoj del in se veselijo ob poslušanju poskočne glasbe in hidraciji telesa. Tudi sami se lahko ustavimo in malo poveselimo, vendar po lastnih izkušnjah to pred zadnjim prelazom ni prav priporočljivo, saj se je potem zelo težko usesti nazaj na kolo in odpeljati še en klanec, zato je bolje, da nas zabava ne zavede in se raje prepustimo uživanju v naši izhodiščni dolini Corvari, ki je prav tako v teh dneh nabito polna.

Zadnji vzpon na Passo Campolongo je najkrajši, na višini 1850 m , meni osebno sicer tudi najbolj dolgočasen, zato vedno komaj čakam, da pridem do vrha in se podam na zadnji zelo zasluženi spust. Sledi uživanje v odlični hrani, kozarčku najljubše pijače, druženje in nasmeh ter ponos po opravljeni turi.

 

Avtorica: Alenka Vrečko