Ponedeljek, petega junija, je bil drugi in zadnji dan na poti, ko nisem sedel na kolo. Bil sem pri očetovih sorodnikih v zahodnem predmestju Toronta, Etobicoke. Obiskal sem jih že leta 2009, ko sem tudi kolesaril po Kanadi, a takrat v obratni smeri, poleg tega večinoma po drugih cestah. Tokrat Frankove žene Margarete ni bilo, ker je bila na njihovi kmetiji severno od Toronta. S Frankom, očetovim bratrancem, pa sta bila sinova Paul in Phillip. Frank me je z avtom peljal v središče Toronta, ki je največje mesto v Kanadi – samo mesto ima 2,7 milijona prebivalcev, s širšo okolico pa šest milijonov; je tudi glavo mesto province Ontario. Ogledala sva si nekaj znamenitosti: stolp CN Tower; hokejsko dvorano slavnih (Hall of Fame NHL); hokejsko dvorano, kjer domuje klub Maple Leafs, ki je osvojil 13 naslovov NHL in ravno letos praznuje 100 let. Tudi v torek je malo manjkalo, da ne bi sedel na kolo, saj je bil večinoma ves dan deževen. Popoldne me je Frank peljal v središče mesta, a glede na slabo vreme, me je potegnil malo ven iz mesta in tam sem sedel na kolo. Naslednji dan sem večinoma kolesaril ob lepem in velikem jezeru Ontario, zvečer pa v mestu Belleville prispel do nogometnega igriča, kjer so ženske igrale tekmo. Prenočil sem ravno tam oziroma na klopi za rezervne igralce.

Zjutraj so mi najprej v mestu popravili kontakt luči, saj sem se zavedal, da jo bom še isti dan potreboval, ker sem nameraval prikolesariti do Ottawe in Slovenke Majde, ki sem jo obiskal že pred osmimi leti. Po tej poti sem kolesaril prvič in tudi prvič prikolesaril v mestece Perth ter se odločil, da bom šel po najbližji poti do Ottawe. Mračilo se je že, ko sem zapeljal na cesto številka 10. Cesta je bila prava, a napačna smer. Namesto da bi kolesaril proti severu, sem kolesaril nazaj proti jugu – jezeru Ontario, kljub temu, da sem trikrat vprašal domačine in zagotovili so mi, da je pot proti severu. Po slabih 30 kilometrih sem spoznal napako. Poklical sem Majdo in ji povedal, kaj se je zgodilo. Kolesaril sem nazaj proti Perthu oziroma severu in vmes me je z avtom in možem Bernardom prišla iskat Majda. Dobro je bilo edino to, da sem prekolesaril čez 200 kilometrov. V petek sem ostal v kanadski prestolnici in kolesaril ob istoimenski reki do središča mesta, kjer sem obiskal veleposlanika Marjana Cencena, ki je bil nekoč tudi sam kolesar popotnik in tudi veleposlanik na Kitajskem; tudi tam sem ga obiskal, ko sem leta 2008 kolesaril do Pekinga. Ogledal sem si še lep parlament. V neposredni bližini so potekale priprave na slovesnosti, kajti ravno letos mineva 150 let od samostojnosti Kanade.

Naslednji dan sem kolesaril do premestja Montreala, Lachine in zvečer s taksijem prispel v severni del drugega največjega kanadskega mesta – samo mesto šteje 1,7 milijona prebivalcev, s širšo okolico pa štiri milijone. Prenočil sem v slovenskem župnišču Sv. Vladimirja, kjer me je lepo sprejel slovenski duhovnik Jože Zupančič – nadomeščal je Franca Letonjo, ker je bil v Sloveniji na dopustu. V nedeljo sem bil zjutraj pri slovenski maši, ki jo je seveda daroval g. Zupančič. Kasneje sem odkolesaril na ile Notre Dame (otok Naše Gospe) na reki Sv. Lovrenca, kjer se je odvijala dirka formule ena za VN Kanade. Zame je bila to 14. dirka, ki sem si jo ogledal na kraju samem in šesta, na katero sem prikolesaril. Na začetku sem bil na mostu ob reki, nato sem se s čolnom, ki je bil le za povabljene in novinarje, po umetnem jezeru zapeljal do VIP tribun. Kot po navadi nisem imel vstopnice, povabila ali novinarske akreditacije. Nekako mi je uspelo priti tja; uporabil sem staro novinarsko akreditacijo iz Zagreba (Sljeme – nočni slalom). 50. dan na poti sem še ostal v največjem mestu province Quebec oziroma župnišču in kolesaril le po Montrealu. Ogledal sem si hokejsko dvorano ekipe Montreal Canadiens, ki je najboljša v zgodovini NHL – 24 naslovov prvaka in je ena od šestih originalnih NHL ekip; ustanovljena je bila leta 1906. Ogledal sem si še olimpijski stadion, ki je gostil poletne olimpijske igre leta 1976. Torek, 13. junij, je bil zame nesrečen in srečen. Nesrečen zato, ker se mi je sredi dne pokvaril fotoaparat, od takrat naprej sem fotografiral z mobitelom in so bile fotografije malo slabše. Srečen pa zato, ker sem prekolesaril največ kilometrov na poti – 225 in popravil tudi moj severnoameriški rekord. V mestecu Donnacona sem prespal v restavraciji s hitro hrano.

Zadnji, 52. dan na poti sem kolesaril ob reki Sv. Lovrenca, tudi dan prej – dolga je 1197 kilometrov, in prikolesaril do končne destnacije, do mesta Quebec, ki je prestolnica istoimenske province. Ogledal sem si lepo staro središče mesta in zvečer v hotelski sobi zapakiral kolo. Naslednji dan, zgodaj popoldne sem imel let nazaj v Evropo oziroma Zagreb. Na koncu naj povem, da sem bil prijetno presenečen nad prebivalci ZDA in Kanade, ki so me večinoma lepo sprejeli. Denar enega od pokroviteljev sem dobil naknadno, nakaj tednov po vrnitvi. Skupaj sem na kolesu premagal 4.497 kilometrov in približno 24.000 metrov višinske razlike.

datum končna destinacija dneva kilometri dneva
6.6. Oshawa 29
7.6. Belleville 141
8.6. Perth 204
9.6. Ottawa 28
10.6. Lachine 172
11.6. Montreal 24
12.6. Montreal 21
13.6. Donnacona 225
14.6. Quebec City 84