OD SLATINE DO SLATINE HITRO MINE

Sedma etapa pretežno ravninska – Od Rogaške slatine skozi Poljčane mimo Štatenberga na Ptuj v Ljutomer, Mursko Soboto in Radence – Prlekija za dušo in telo kolesarjev – V Radencih žalostnih src

Povezava do GPS sledi 7. etape -> Klik

 

 
Kolesarja, ki kakšen dan ali dva preživi v Rogaškin slatini, se ga kaj hitro prime vzdevek – turbo biciklist. Ga lahko slepo slediš, samo z nosom…  K sreči je priroda v Prlekiji tako neoskrunjena, da ga zaradi občasnih plinskih izpuhov ne moreš obsoditi onesnaževanja okolja. V Podplatu smo dali podplate na pedala in zakolesarili skozi Žetale in Podlehnik v Poljčane, ki ležijo ob vznožju Dravinjskih goric, pod kopastimi Bočem, ki je z 977 metri najvišji vrh v predalpskem Bočkem pogorju. Kolesarjenje je prijetno, ravnina med cvetočimi travniki, malo prometa. Na bencinskem servisu v Poljčanah smo srečali poštarja Bojana, ki nam je dejal, da vse naše akcije dobro pozna, saj je njegova mama na Nedeljskega naročena že 40 let. Povsod so naši.
»Kam pa danes?«
»V Radence!«
»Do Rogaške imate bližje.«
»V Rogaški smo že bili. A se ne sliši?«

Na poti proti Majšperku  smo seveda obiskali znameniti grad Štatenberg, katerega je leta 1740 zgradil grof Dizma Attems. Pozneje je zamenjal še veliko grofov, tudi naših. Grajska okolica je urejena v čudovit park, ob poteh so drevoredi, eden vodi do ribnika, v samem gradu je muzej in restavracija, ki pa je odprta le ob koncu tedna. Škoda!Tudi muzej je bil zaprt, smo pa v grajskem drevoredu  srečali domačina, za katerega bi lahko rekli, da je svoje dvokolo pravkar pripeljal  iz muzeja.
»  Moje kolo je staro 90 let, jaz pa 82 in vsak dan prevozim  najmanj 20 kilometrov.«  nam je dejal domačin Ivo Onič iz Pečk in pokazal svoj dvokolo, še z registrsko tablico. Brž smo bili sredi prijetnega klepeta,  povedal nam je, da je bilo v njegovi družini 17 otrok.
» Vsi moji bratje so pili in kadili, pa ni nobenega več. Jaz pa vsak dan na kolesu, tudi na delo v Poljčane sem se vse življenje vozil s kolesom. Doma imam še eno kolo, original Puch. Uporabljam ga za bolj fine vožnje, ko grem na obisk h kakšni prijateljici.«
–    Se dobro počutite na kolesu?
»Šport, šport, vsak dan šport, pa si zdrav kot riba. V mladosti sem bil tako suh, da še zob nisem mogel pokriti. Sedaj si pa skuham liter čaja in grem s kolesom naokrog.«

Z dobrimi kolesarskimi napotki in  prijetnimi vtisi smo se za Majšperkom, ki je včasih veljal za star furmanski kraj, po rahli vzpetini povzpeli na Ptujsko Goro, ki se je včasih imenovala Črna Gora, danes pa slovi po romarski cerkvi Marije zavetnice s plaščem. Gotska cerkev je vredna ogleda, v njej je nekaj čudovitih kamnitih reliefov, Roženvenski oltar in kip Svetega Jakoba.

S Ptujske Gore se cesta strmo spusti do Lovrenca na Dravskem polju in po dobrih desetih kilometrih smo prispeli v eno najstarejših mest v Evropi, na Ptuj, ki danes šteje skoraj 25 000 prebivalcev. Zgodovina Ptuja je izjemno bogata, saj sega v mlajšo kameno dobo, 1800 let pred našim štetjem. Srednjeveški Ptuj se je kasneje razvil pod grajskim gričem, po 14. stoletju pa je bilo ptujsko območje prizorišče turških pohodov, ter vojne z Madžari.

Danes zgodovinsko jedro Ptuja ni veliko, splača pa si ogledati Minoritski trg ob Dravskem bregu, mestni trg s spomenikom svetemu Florjanu, zaščitniku pred požari, mestno hišo, mestni stolp srednjeveškega izvora in Orfejev spomenik. Onkraj  dravskega mostu  ležijo Terme Ptuj, zelo priljubljene in dobro obiskane rekreacijske toplice z odprtimi in pokritimi bazeni.

Že pred Ptujem smo zapeljali na lepo in udobno urejeno kolesarsko stezo, ki nas je pripeljala do novega mostu, ki je – pozor – namenjen le pešcem in kolesarjem. Bili smo res prijetno presenečeni, saj je kolesarskih mostov sredi mesta zelo malo, če je sploh še kakšen.
Za Ptujem na cesti proti Juršincem ujamemo kolesarja z ropotajočim kolesom. Začutimo dolžnost, da ga opozorimo.
»Gospod, blatnik vam ropota!«
»Ne slišim!« se zadere.
»Blatnik vam ropota!«
»Kaaaj?«
»Blatnik vam ropota!!!«
»Ne slišim, ker mi blatnik ropota!«
Važno je, da imajo opozorila dober namen.

Kolesarjenje po Prlekiji je svojevrsten užitek, prijetno, živahno,  neobremenjene ceste, polja, vinogradi,  tu in tam  tudi kakšna kolesarska steza.  Že na vsej transverzali opažamo  ob cestah prijazne lesene kažipote, ki vabijo na kmetije odprtih vrat. Tudi v Prlekiji jih kar precej, še posebej za tako imenovane eko kmetije s pestro izbiro domačih dobrot kot so zelenjava, sadje, žita, moke, jajca, sveže meso, domači sokovi,  marmelade in pa seveda tudi vina.

V zaselku Kuršinci, nedaleč od Male Nedelje, smo sledili kažipotu Turistična kmetija Vrbnjak:  » Pravi raj za dušo in telo.« Tako je tudi bilo. Na prostranem dvorišču lepo urejene kmetije smo naleteli na gospodinjo gospo Miro, ki nam je povedala, da imajo na svoji kmetiji tudi lične apartmaje, kjer so gostom na voljo številne prijetne aktivnosti, pohodi, kolesarjenje, ribolov, gobarjenje pa tudi jahanje.
»Kaj pa šunko v tunki imate?«
»O ja, pa kaj drugega tudi!«
Ko smo se posedli za mizico pogrni se, smo doživljali pravi raj za dušo in telo. In želodec. Spoznali pa  smo se še z eno prleško specialiteto: lahko se naužijete svežega zraka, miru in tišine. To je v današnjem norem svetu res že izjemna redkost. In spet smo spoznali še eno resnico, da njihovo turistično kmetijo obišče več tujih kot naših turistov.
Aleša smo s težavo zrinili nazaj na kolo. Bil je prevzet od raja za dušo in telo…

ŠTIRI SRCA DO TREH SRC
Napolnjeni s pozitivno energijo, ki seva povsod po Prlekiji, smo osvojili Ljutomer, ki ima blizu 3500 prebivalcev in je prestolnica Ljutomerskih goric in Murskega polja. V krajevnem muzeju hranijo tudi zbirko o prvem slovenskem narodnem taboru. Turistični utrip pa dajejo mestu in okolici vinska cesta, hipodrom, lov in bližnje terme Banovci, kjer ima voda skoraj 70 stopinj, z ohlajeno polnijo tri odprte in pokriti bazen. Pa še izrazita posebnost Banovcev: prvi termalni naturistični kamp v Evropi. Gremo brž v Banovce! Pa ja. Nismo šli. Ženski del transverzale je bil proti…
Rahlo razočarani nad neenotnostjo  ekipe smo Pri Veržeju  prečkali Muro in se pripeljali v Prekmurje. Na bencinskem servisu PETROL v Beltincih smo srečali skupinico italijanskih kolesarjev. V oči nam je padel rahlo osiveli, a postavni kolesar, ki je imel na kolesarskem dresu odtisnjeno zapeljivo plavolasko.
»Molja? Soproga?«
»Si. Vedno je na meni, kadar sem na kolesu.«
»Kaj pa kadar niste na kolesu?
»Sem pa jaz na njej!«
Dokaz več. Vsi na kolo za zdravo telo!

Sicer pa so Beltinci raj za italijanske lovce, saj so Beltinci sedež lovišča s posebnim namenom, središče velikega lovišča na nizko divjad. Beltince pa krasi tudi baročni dvorec,ki je izjemen primer zgodnjebaročne veleposestniške graščine.
Iz Beltincev pa vse do Rakičana se vozimo po asfaltirani traktorski poti ob glavni cesti, varni pred ostalim prometom.  Enkratna simbioza med traktoristi in kolesarji. Po Rakičanih smo osvojili Mursko Soboto, ki je najsevernejše mesto Slovenije, ki ima skoraj 13.000 prebivalcev, park miru in renesančni dvorec iz 13. stoletja. V neposredni  bližini so  Moravske Toplice, Terme 3000, kjer sicer nimajo 3.000 bazenov, imajo jih pa 20 in tri hotele. Murska je znana tudi po lovnem turizmu.
Do Tišine  naprej je ob glavni cesti sem in tja tudi kolesarska steza, ki pa je kar nekajkrat prekinjena in je potrebna previdna spretnost, ko se iznenada znajdeš spet na glavni, precej prometni cesti. Pri Petanjcih kar na treh mostovih še enkrat prečkamo Muro , torej zapuščamo Prekmurje in že smo v svetovno znanih Radencih.
Radenci – tri srca! A nobeno srce nam ne zaigra…
Svet med Slovenskimi Goricami in Muro je izredno bogat s slatinski izviri. Naravne vrelce so odkrili leta 1833, zdravilišče pa odprli 1882, ki še danes delujejo kot Terme Radenci. Da bi jih pred nedavnim prodali Čehom.
Radenske ne pijem več brez greha. Glaž za sebe, dva za Čeha.
Zato pa se toliko bolj, takoj za ovinkom proti Gornji Radgoni, razveselimo Petrolovega servisa v Radencih, kjer  je bil tudi cilj naše 7. etape. Počutimo se domače. Saj smo na območju najbolj ugledne domače družbe. Na svoji zemlji svoji gospodarji.
Anžetova ocena 7. etape: »Škoda da ni v vsaki etapi malo Prlekije, bilo še lepše!«