• Pokrajina: Gorenjska
  • Kilometrina: Kranjska Gora–Rabeljsko jezero 27 km (pot nazaj je odvisna od dodatnih postankov in bližnjic)
  • Kakovost cest: asfalt, kolesarska steza (makadam samo če se odločimo za izlet iz Planice v Tamar)
  • Višinska razlika: Kranjska Gora-Rabeljsko jezero: vzpon: cca 570 m, spust: cca 400 m

Tura: Kranjska Gora – Rateče – Trbiž – Rabeljsko jezero (Belopeška jezera, Zelenci, Planica, Tamar)

Na oddihu v Kranjski Gori je gotovo najbolj učinkovita osvežitev skok v jezero Jasna. Če pa bi radi v vodi zdržali malček dlje in naredili nekaj plavalnih zamahov, se lahko s kolesom zapeljete do Rabeljskega jezera. Pot je del daljše državne kolesarske povezave Kranjska Gora–Gozd Martuljek–Jesenice, ki je bila urejena s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. To pomeni, da lahko start premaknete še kakšnih 25 km nazaj, lahko pa pot tudi poljubno podaljšate v Italijo ali Avstrijo, saj se steza poveže z Italijo in pelje vsaj do spodnje postaje žičnice za Višarje. V Trbižu pa se odcepi še za Avstrijo. Gre za pot Alpe Adria, ki poteka od Salzburga v Avstriji do Gradeža v Italiji.

A začnimo v Kranjski Gori, kjer se zapeljemo mimo smučišč in si, preden pridemo v Rateče, že lahko omislimo dva izleta. Eden je nižinski, drugi višinski. Takoj za vasjo Podkoren se lahko sprehodimo čez naravni rezervat Zelenci. 1200 metrov dolgo in povprečno 150 metrov široko močvirje nas preseneti s smaragdno zelenim jezerom, iz katerega vrejo iz plasti jezerske krede, ki daje vodi značilno modrozeleno barvo, številni izviri. Njihova stalna temperatura preko celega leta znaša približno 6°C, zato Zelenci pozimi menda ne zamrznejo.

Če so Zelenci postanek, pa za dvig v Planico porabimo nekaj dodatne moči, sploh če ga podaljšamo do Tamarja. Za slednjega si moramo biti domači z na trenutke razgibano makadamsko podlago, primerno zanjo mora biti tudi naše kolo. Seveda lahko te stranpoti prihranimo za pot nazaj, ko bomo lažje ocenili preostanek energije, možnih postankov in dodatkov na poti je še kar nekaj.

Od Rateč do Trbiža se pot slabih 10 km rahlo spušča po nekdanji železniški progi, ki je večinoma obdana z gozdom. Mostovi nas peljejo tudi čez nekdanje železniške mostove z malček vrtoglavim razgledom. Nekdanja železniška postaja v Trbižu je tudi prva, ki nas pričaka v tem mestecu in kjer se »ravninski« del poti konča. Za postajo zavijemo ostro levo po klancu navzdol, nato pa po glavni cesti proti Predelu. Edino večje naselje, skozi katero se peljemo, je vsaj na prvi pogled prav fascinantno zapuščen kraj Rabelj (Cave del Predil). Rudarske zgodovine (pretežno cinka in svinca) kraja ne moremo spregledati. Table, ki nakazujejo muzej in možnost ogleda pa obljubljajo, da je bilo mesto nekoč gotovo zelo živo. Še ena možnost za postanek torej – tokrat zgodovinski. Kakšne 2 km pred vrhom Predela se cesta odcepi za Sello Neveo, praktično na odcepu pa je že prvi konec Rabeljskega jezera (Lago del Predil). Bolj živahen konec z brunarico, mladimi natakaricami, ki se presenetljivo dobro znajdejo (in govorijo tudi angleško ter nemško) in inkasantom, ki ima kot pravi italijanski »gazda« pod kontrolo vse, ne samo plačevanja računov.

Jezero ledeniškega izvora na nadmorski višini približno 960 m je precej sveže. Če nam ni do plavanja, ga lahko raziščemo tudi s kajakom ali srfom, vsekakor pa nas osveži in umiri že pogled, ki se sprehodi po okoliških vrhovih. Po zaužitju osebne doze sonca, sence, vode, hladu, miru, razgledov in vsega tistega, kar najraje nesemo s seboj domov, sledi prijeten spust nazaj v Trbiž. Izberemo lahko sicer krajšo pot, ki nas po 10 km pripelje nazaj v Slovenijo, a potem zamudimo popoldansko sonce na še dveh krasnih gorskih jezerih, kjer lahko v tišini in senci gozdnega hlada občudujemo Mangart in obkrožajoče gorovje. Odcep za Belopeški jezeri (Lago di Fusine) je po približno 6 km iz Trbiža (dobre 3 km pred Ratečami). Od križišča sta oddaljeni približno 3 km, navkreber seveda, saj sta jezerci na višini 930 m. Med njima in okoli njiju je speljana sprehajalna pot. Pri Zgornjem jezeru je parkirišče za avtodome, ob Spodnjem pa prav idilična koča (sklepam, da z možnostjo nastanitve). Tu si z lahkoto predstavljam daljši postanek in če bi morala izbirati med vsemi možnimi omenjenimi, bi tale kar zmagal. Sicer pa bi celotni kolesarski izlet z veseljem ponovila jeseni, ko bi namesto sence in hladu iskala sončenje na jezerskem produ in tople jesenske barve.

Nataša Kogej, Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko