Pred odhodom je bilo kar nekaj dela glede organizacije, zlasti pri sudanskem vizumu na Dunaju so komplicirali in vendarle sem ga dobil. Jordanski vizum pa sem zadnji dan v Ljubljani dobil brezplacno. Zahvala gre generalnemu konzulu g. Samirju Amarinu, ki je v moj potni list poleg vizuma v arabskem jeziku napisal, da sem prijatelj Jordanije in da bom kot novinar delal promocijo in lepo porocal o njegovi domovini. V torek, 27. marca zvecer sem imel let iz Zagreba v Tel Aviv, a malo je manjkalo, da sploh ne bi poletel, saj so varnostne sluzbe Izraela zelo zahtevne in striktne – moral bi namrec imeti tudi letalsko karto za izhod iz Izraela in seveda je nisem imel. Dolgo so me zaslisevali in pol ure pred letom so me vendarle pustili na letalo. Sredi noci oziroma zgodaj zjutraj v sredo sem stopil na izraelska tla. Kar nekaj casa sem ostal na letaliscu, saj je zunaj dezevalo in sredi dopoldneva sem odkolesaril proti srediscu mesta, proti severu. To je moje cetrto kolesarsko potovanje po Bliznjem Vzhodu in sedmo po Aziji. Najprej sem odsel na plazo in se okopal v hladnem Sredozemskem morju (20 stopinj), temperatura zraka se je postopno visala in cez dan je bilo nekaj cez 25 stopinj, tudi zjasnilo se je. Nato sem obiskal slovensko veleposlanistvo, predvsem namestnik g. Blaz Masle me je lepo sprejel in mi dal kar nekaj koristnih informacij ze pred prihodom; srecal sem se tudi z veleposlanico go. Barbaro Susnik. Tel Aviv sem zapustil in kolesaril proti jugu, spet mimo letalisca, kjer se je pot vseskozi vzpenjala proti Jeruzalemu, glavnemu in najvecjemu mestu Izraela. V srediscu mesta, blizu starega mestnega jedra, sem se oglasil v zenskem salezijanskem samostanu in prvi dve noci na poti prespal tam. Za to je zasluzna sestra Mimica Oblak, edina Slovenka v samostanu. Naslednji dan sem ostal v mestu oziroma okolici, dopoldne sem sel pes po starem delu in si ogledal najvecje znamenitosti – Bozji grob, del Krizevega pota, Zid joka…Popoldne sem kolesaril v bliznji Bethlehem, ki je ze na Zahodnem bregu oziroma spada pod palestinsko ozemlje. V mestu sem si seveda ogledal prostor, kjer se je rodil Jezus Kristus. Zvecer, glede na to, da je bil veliki cetrtek, sva sla s sestro Mimico pes na drugo stran obzidja oziroma starega mesta, kjer je v baziliki Gethsemani potekala molitev v vec jezikih.

Petkovo dopoldne je bilo znova dezevno in temperatura je bila malo pod 20 stopinj, zato sem samostan in Jeruzalem zapustil sele okoli poldneva. Pot se je spuscala proti Mrtvemu morju in kmalu sem dosegel nivo morske gladine ter se spustil globoko v depresijio (geografsko). Veckrat sem bil v osebni depresiji, tokrat drugic v zivljenju, po lanski Dolini smrti, tudi v geografski. To je najnizja tocka na zemlji in je vsako leto nizja – trenutno je priblizno 430 metrov pod morjem. Se isti dan sem zelel zapustiti Izrael, okoli stirih popoldne sem prispel ma mejni prehod, ki je bil zaprt zaradi judovskega praznika oziroma je bil odprt le dopoldne. Enako je bilo tudi naslednji dan, zato sem ostal v blizini in kolesaril v bliznje mesto Jericho, ki je tudi pod Palestino ter kolesaril do obale Mrtvega morja, kjer sem pri kraju Kalia prespal v eni od zapuscenih his.Tudi zadnji dan v marcu ni minil brez tezav oziroma birokratskih ovir. Za zacetek me izraelski cariniki niso pustili cez mejo s kolesom oziroma je bila edina moznost, ce sem zelel v Jordanijo, da grem s taksijem in moral odsteti za tistih nekaj kilometrov priblizno 25 evrov; poleg tega sem moral placati za izhod iz drzave dodatnih 45 evrov. Na jordanski strani je bila situacija nekoliko boljsa – tudi prvih nekaj kilometrov nisem smel s kolesom, sem sel vsaj na avtobus, ki je precej cenejsi. Kmalu sem spet prikolesaril do Mrtvega morja, seveda na jordanski strani in ves dan ostal globoko pod nivojem morja, vecinoma je bila ravnina oziroma malo razgiban teren in temperatura okoli 30 stopinj. Prvic in edinkrat na poti sem se okopal v Mrtvem morju, ki je zelo slano in gosto. Zvecer sem se v kraju Mujib ustavil na gasilski postaji (spada pod vojasko oblast), kjer so mi prijazni usluzbenci nudili hrano in pijaco. Pospremili so me do bliznjega hotelskega kompleksa, kjer sem spal in kolesaril po najnizji tocki v mojem zivljenju – 415 metrov pod morjem.

Bil je prvi april in bila je velikonocna nedelja. Mrtvo morje sem zapustil in zvecer po zaslugi prijaznih domacinov prespal v stanovanju z vec ljudmi v sobi v kraju Fifa. Dan zatem sem po treh dneh spet kolesaril nad nivojem morja in prispel do svetovne znamenitosti – Petra oziroma mesteca Wadi Musa ter prenocil v stanovanju enega od hotelskih receptorjev. V torek nisem sedel na kolo in ves dan ostal v okolici znamenitosti. Seveda je za vstop v Petro potrebna vstopnina in to kar precej (prek 50 evrov), zato sem sel do sefa protokola g. Yaseena Alsaidata in mu pokazal jordanski vizum. Lepo me je sprejel v svoji pisarni, mi poklonil majico Petre in mi dal popust, tako da sem placal dobrih 30 evrov. Nato sem se sprehodil po kanjonu, kjer se tre turistov. Dobrih 2000 let stare v skalo vklesane zgradbe sodijo pod cudesa sveta. V okolici zivijo Beduini, nekaj pa jih se vedno zivi v jamah v Petri. Zvecer sem v hotelu Candles spet pokazal vizum in prijazna receptorka mi je dala zajeten popust na racun g. Amarina, zjutraj pa sem se srecal se z lastnikom hotela in bil je vesel, da me je spoznal. V sredo sem zapustil Petro in prikolesaril v Aqabo, edino jordansko luko ob Rdecem morju; cisto malo sem (drugic v zivljenju) kolesaril po Arabskem polotoku. Prespal sem na plazi in bilo nas je kar nekaj takih. Dopoldne sem si malo ogledal mesto in se okopal v morju. Popoldne sem zapustil mesto in tudi Jordanijo ter spet naletel na birokratske ovire. Zadnjih nekaj kilomtrov sem se moral peljati s taksijem in spet prispel v Izrael. Bilo je kar nekaj cakanja zaradi preverjanja potnega lista. Vsaj s kolesom sem lahko zacel pot po izraelski strani – sicer cisto malo, le kakih 15 kilometrov in nato Izrael dokoncno zapusti pri mestu Elat.

Ze dobro v temi oziroma zvecer sem prispel na egiptovski mejni prehod in tudi tam kar precej cakal, poleg tega sem dobil egiptovski vizum. Zacel sem kolesariti po Sinajskem polotoku, po Egiptu in tudi Afriki (tretjic v zivljenju). V zvezi z Afriko je kar nekaj zanimivosti: po njej kolesarim vsaka stiri leta (2010, 2014, 2018), vedno od severa proti jugu, vedno po vzhodnoafriskih drzavah, vedno aprila in maja (tudi junija). Prespal sem v bliznjem mestecu Taba v hotelu, kjer sem se zjuraj okopal v bazenu in nato se na bliznji plazi ob Rdecem morju. Izvedel sem neprijetno novico in moral popolnoma spremeniti nacrt poti po Egiptu – cesto cez osrednji Sinaj (naravnost v Suez) so zaradi varnosti zaprli za vas promet in to je meni pot podaljsalo za 330 kilometrov. Moral sem cez Sharm el Sheikh, kar prej ni bilo v nacrtu ter izpustiti prvotno nacrtovano Hurghado. Neprijetno je bilo tudi, da so bile veckrat na dan policijske kontrole, kjer sem moral pokazati potni list in razlagati kam grem; poleg tega je za mano ves cas vozil policijski avto. Ta dan mi niso pustili, da spim na plazi in sem sel v poceni hotel. V soboto, 7. aprila sem se najprej okopal v morju in zvecer prikolesaril v famozni in turisticni Sharm. Zadnja dva dneva je bilo kar nekaj klancev in vetra v prsi, zadnjih nekaj dni pa vreme soncno in okoli 30 stopinj. Zvecer sem si privoscil zabavo v disku in prenocil v kar dobrem hotelu. V nedeljo sem ostal v mestu in cisto malo kolesaril; v glavnem sem bil na plazi, kjer turistov, vecinoma iz vzhodne Evrope, ne manjka. Kljub prepovedi sem spal na plazi – na dveh razlicnih lokacijah, saj so me s prve pregnali.

DATUM KONCNA DESTINACIJA DNEVA KILOMETRI DNEVA
28.3. Jerusalem 85
29.3. Jerusalem 20
30.3. Kalia 80
31.3. Mujib 70
1.4. Fifa (Fayfa) 77
2.4. Wadi Musa (Petra) 67
4.4. Aqaba 135
5.4. Taba 34
6.4. Nuwelba 65
7.4. Sharm el Sheikh 106
8.4. Sharm el Sheikh 10