Pred odhodom je bilo kar nekaj dela glede organizacije, zlasti pri sudanskem vizumu na Dunaju so komplicirali in vendarle sem ga dobil. Jordanski vizum pa sem zadnji dan v Ljubljani dobil brezplačno. Zahvala gre generalnemu konzulu g. Samirju Amarinu, ki je v moj potni list poleg vizuma v arabskem jeziku napisal, da sem prijatelj Jordanije in da bom kot novinar delal promocijo in lepo poročal o njegovi domovini. V torek, 27. marca zvečer sem imel let iz Zagreba v Tel Aviv, a malo je manjkalo, da sploh ne bi poletel, saj so varnostne službe Izraela zelo zahtevne in striktne – moral bi namreč imeti tudi letalsko karto za izhod iz Izraela in seveda je nisem imel. Dolgo so me zasliševali in pol ure pred letom so me vendarle pustili na letalo. Sredi noči oziroma zgodaj zjutraj v sredo sem stopil na izraelska tla. Kar nekaj casa sem ostal na letališču, saj je zunaj deževalo in sredi dopoldneva sem odkolesaril proti središču mesta, proti severu. To je moje četrto kolesarsko potovanje po Bližnjem Vzhodu in sedmo po Aziji. Najprej sem odšel na plažo in se okopal v hladnem Sredozemskem morju (20 stopinj), temperatura zraka se je postopno višala in čez dan je bilo nekaj čez 25 stopinj, tudi zjasnilo se je. Nato sem obiskal slovensko veleposlaništvo, predvsem namestnik g. Blaž Masle me je lepo sprejel in mi dal kar nekaj koristnih informacij že pred prihodom; srečal sem se tudi z veleposlanico go. Barbaro Susnik. Tel Aviv sem zapustil in kolesaril proti jugu, spet mimo letališča, kjer se je pot vseskozi vzpenjala proti Jeruzalemu, glavnemu in največjemu mestu Izraela. V središču mesta, blizu starega mestnega jedra, sem se oglasil v zenskem salezijanskem samostanu in prvi dve noči na poti prespal tam. Za to je zaslužna sestra Mimica Oblak, edina Slovenka v samostanu. Naslednji dan sem ostal v mestu oziroma okolici, dopoldne sem sel pes po starem delu in si ogledal največje znamenitosti – Božji grob, del Križevega pota, Zid joka…Popoldne sem kolesaril v bližnji Bethlehem, ki je ze na Zahodnem bregu oziroma spada pod palestinsko ozemlje. V mestu sem si seveda ogledal prostor, kjer se je rodil Jezus Kristus. Zvečer, glede na to, da je bil veliki četrtek, sva sla s sestro Mimico pes na drugo stran obzidja oziroma starega mesta, kjer je v baziliki Gethsemani potekala molitev v več jezikih.

Petkovo dopoldne je bilo znova deževno in temperatura je bila malo pod 20 stopinj, zato sem samostan in Jeruzalem zapustil šele okoli poldneva. Pot se je spuščala proti Mrtvemu morju in kmalu sem dosegel nivo morske gladine ter se spustil globoko v depresijio (geografsko). Večkrat sem bil v osebni depresiji, tokrat drugič v življenju, po lanski Dolini smrti, tudi v geografski. To je najnižja točka na zemlji in je vsako leto nižja – trenutno je približno 430 metrov pod morjem. Se isti dan sem želel zapustiti Izrael, okoli štirih popoldne sem prispel ma mejni prehod, ki je bil zaprt zaradi judovskega praznika oziroma je bil odprt le dopoldne. Enako je bilo tudi naslednji dan, zato sem ostal v bližini in kolesaril v bližnje mesto Jericho, ki je tudi pod Palestino ter kolesaril do obale Mrtvega morja, kjer sem pri kraju Kalia prespal v eni od zapuščenih hiš.Tudi zadnji dan v marcu ni minil brez težav oziroma birokratskih ovir. Za začetek me izraelski cariniki niso pustili čez mejo s kolesom oziroma je bila edina možnost, če sem želel v Jordanijo, da grem s taksijem in moral odšteti za tistih nekaj kilometrov približno 25 evrov; poleg tega sem moral plačati za izhod iz države dodatnih 45 evrov. Na jordanski strani je bila situacija nekoliko boljša – tudi prvih nekaj kilometrov nisem smel s kolesom, sem sel vsaj na avtobus, ki je precej cenejši. Kmalu sem spet prikolesaril do Mrtvega morja, seveda na jordanski strani in ves dan ostal globoko pod nivojem morja, večinoma je bila ravnina oziroma malo razgiban teren in temperatura okoli 30 stopinj. Prvič in edinkrat na poti sem se okopal v Mrtvem morju, ki je zelo slano in gosto. Zvečer sem se v kraju Mujib ustavil na gasilski postaji (spada pod vojaško oblast), kjer so mi prijazni uslužbenci nudili hrano in pijačo. Pospremili so me do bližnjega hotelskega kompleksa, kjer sem spal in kolesaril po najnižji točki v mojem življenju – 415 metrov pod morjem.

Bil je prvi april in bila je velikonočna nedelja. Mrtvo morje sem zapustil in zvečer po zaslugi prijaznih domačinov prespal v stanovanju z vec ljudmi v sobi v kraju Fifa. Dan zatem sem po treh dneh spet kolesaril nad nivojem morja in prispel do svetovne znamenitosti – Petra oziroma mesteca Wadi Musa ter prenočil v stanovanju enega od hotelskih receptorjev. V torek nisem sedel na kolo in ves dan ostal v okolici znamenitosti. Seveda je za vstop v Petro potrebna vstopnina in to kar precej (prek 50 evrov), zato sem sel do sefa protokola g. Yaseena Alsaidata in mu pokazal jordanski vizum. Lepo me je sprejel v svoji pisarni, mi poklonil majico Petre in mi dal popust, tako da sem plačal dobrih 30 evrov. Nato sem se sprehodil po kanjonu, kjer se tre turistov. Dobrih 2000 let stare v skalo vklesane zgradbe sodijo pod čudesa sveta. V okolici živijo Beduini, nekaj pa jih se vedno živi v jamah v Petri. Zvečer sem v hotelu Candles spet pokazal vizum in prijazna receptorka mi je dala zajeten popust na račun g. Amarina, zjutraj pa sem se srečal se z lastnikom hotela in bil je vesel, da me je spoznal. V sredo sem zapustil Petro in prikolesaril v Aqabo, edino jordansko luko ob Rdečem morju; cisto malo sem (drugič v življenju) kolesaril po Arabskem polotoku. Prespal sem na plazi in bilo nas je kar nekaj takih. Dopoldne sem si malo ogledal mesto in se okopal v morju. Popoldne sem zapustil mesto in tudi Jordanijo ter spet naletel na birokratske ovire. Zadnjih nekaj kilometrov sem se moral peljati s taksijem in spet prispel v Izrael. Bilo je kar nekaj čakanja zaradi preverjanja potnega lista. Vsaj s kolesom sem lahko začel pot po izraelski strani – sicer cisto malo, le kakih 15 kilometrov in nato Izrael dokončno zapusti pri mestu Elat.

Že dobro v temi oziroma zvečer sem prispel na egiptovski mejni prehod in tudi tam kar precej čakal, poleg tega sem dobil egiptovski vizum. Začel sem kolesariti po Sinajskem polotoku, po Egiptu in tudi Afriki (tretjič v življenju). V zvezi z Afriko je kar nekaj zanimivosti: po njej kolesarim vsaka štiri leta (2010, 2014, 2018), vedno od severa proti jugu, vedno po vzhodnoafriških državah, vedno aprila in maja (tudi junija). Prespal sem v bližnjem mestecu Taba v hotelu, kjer sem se zjutraj okopal v bazenu in nato se na bližnji plazi ob Rdečem morju. Izvedel sem neprijetno novico in moral popolnoma spremeniti načrt poti po Egiptu – cesto čez osrednji Sinaj (naravnost v Suez) so zaradi varnosti zaprli za vas promet in to je meni pot podaljšalo za 330 kilometrov. Moral sem čez Sharm el Sheikh, kar prej ni bilo v načrtu ter izpustiti prvotno načrtovano Hurghado. Neprijetno je bilo tudi, da so bile večkrat na dan policijske kontrole, kjer sem moral pokazati potni list in razlagati kam grem; poleg tega je za mano ves čas vozil policijski avto. Ta dan mi niso pustili, da spim na plazi in sem sel v poceni hotel. V soboto, 7. aprila sem se najprej okopal v morju in zvečer prikolesaril v famozni in turistični Sharm. Zadnja dva dneva je bilo kar nekaj klancev in vetra v prsi, zadnjih nekaj dni pa vreme sončno in okoli 30 stopinj. Zvečer sem si privoščil zabavo v disku in prenočil v kar dobrem hotelu. V nedeljo sem ostal v mestu in cisto malo kolesaril; v glavnem sem bil na plazi, kjer turistov, večinoma iz vzhodne Evrope, ne manjka. Kljub prepovedi sem spal na plazi – na dveh različnih lokacijah, saj so me s prve pregnali.

DATUM  KONČNA DESTINACIJA DNEVA KILOMETRI DNEVA
28.3. Jerusalem 85
29.3. Jerusalem 20
30.3. Kalia 80
31.3. Mujib 70
1.4. Fifa (Fayfa) 77
2.4. Wadi Musa (Petra) 67
4.4. Aqaba 135
5.4. Taba 34
6.4. Nuwelba 65
7.4. Sharm el Sheikh 106
8.4. Sharm el Sheikh 10