• Pokrajina: Osrednjeslovenska
  • Zahtevnost poti: 3 - srednje zahtevna
  • Kilometrina: 27,4 KM
  • Kakovost cest: makedam, asfalt
  • Prometnost poti: 2 - manj prometna

Ko imaš na voljo malo časa, sem notri pa sodi še preoblačenje v kolesarske cunje, potem je idealna proga za hiter odmik v naravo ta, ki sva jo z možem prekolesarila danes. Ima vse, ima ravnino, da se ogreješ, ima klanec, no, dva klanca (na Dobovlje in sv. Trojico), makadamski odsek, da ni dolgčas, obkrožen si z mirnim gozdom, ceste so neprometne in na vrhu te čaka izjemen razgled. Kam že? V Ihanu zaviješ levo pri smerokazu Brdo 3. Tam bo letos štart državnega prvenstva v cestnem kolesarstvu. Trasa je še dokaj nepoznana, a po državnem prvenstvu bo postala pravi kolesarski raj.

Torej trije kilometri lahkega vzpona, po Brdu se naklon poveča, a cesta obdana z gozdom pomirja. Pulz tam naraste, a danes popoldne je bilo nebo po včerajšnjem dežju oprano in zrak je bil nadvse svež. Top. Po vzponu na Dobovlje te čaka dober kilometer dolg makadamski odsek, podlaga je super utrjena in ni bojazni, da bi priletel na kup peska ali pa da bi dobil defekt. Po koncu makadama, ki v resnici ni to, te čaka, kot pravi moj mož, še kinder jajček (beri: klanček, ki ga ne pričakuješ) do vznožja kraja Sv. Trojica. Prelepo že tam, kljub temu da še nisi na vrhu.

Nekajminutni postanek in kratek pogovor na tamkajšnji klopci poleg znamenja navrže, da je sv. Trojica preblizu, da bi jo izpustil. Sedeva na kolo in v petih minutah sva na vrhu pod cerkvico in na razpotju med Moravčami in Domžalami. Ker bi bilo dolgočasno samo obrniti se nazaj in se spustiti v dolino, se odločiva, da imava čas še za krajši vzpon do Zg. Javoršice, od koder seže pogled od Kamniških Alp vse do moravškega hribovja, ki je čisto na dlani pod Zg. in Sp. Javoršico. Sledi strm spust, pri katerem sem vedno pozorna, da mi poti ne preseka mačka ali vaški pes. Prava mora za mojo glavo, ko začne premišljevati o tem. Mimo Vrhpolja naju cesta pripelje na prometno cesto Moravče-Krtina, kjer v zavetrju za može jadram tudi čez 40 km/uro.

Dva kratka klančka s pomočjo hitrosti kar preletiva, kmalu sva v Dobu na znani cesti, ki vodi mimo Količevega v naše naselje. 27, 4 km je vseboval vse, predvsem pa dobro voljo, čudovit občutek in prijetno utrujene noge.