Kolesarjenje na velikih višinah

Peru je ena izmed najbolj zanimivih držav izmed teh, kjer sem tekmoval. In teh ni ravno malo in tudi nezanimive niso – Nova Zelandija, Avstralija, Južna Afrika, Japonska pa 5 x Brazilija, 15 x Havaji … V Peruju najdete puščavo Atakamo, pragozdove in porečje Amazonije ter planote inkovskega višavja.

No, v Peru sem se odpravil trikrat, vsakokrat na triatlonsko serijo Inkaman. Zagotovo je vsakomur znano, da so bili Inki pred 500 leti vladarji tega področja, poleg sosednjih Majev in Aztekov.  Inki so gradili infrastrukturo, npr. vodovode, ki jih mestne oblasti še vedno uporabljajo. Govorim o Cuscu, prestolnici inkovskega kraljestva. Cusco je svetovna znamenitost, v nejgovi neposredni soseščini pa pod Unescovo zaščito dragulj sredi Perujskega pogorja Matchu Pitchu.

Sama serija Inkaman je bila sestavljena iz treh tekem. Prvi je bil triatlon v Arequipi, 2300 m visoko, drugi sredi tedna v Cuscu, 3300 m in tretji drugi vikend v Punu, na jezeru Titikaka, 3830 m nad morjem. Prihod v Peru je skoraj izključno v glavnem mestu Lima, ki leži na morski obali. Sledi aklimatizacija na vročino, nato pa nas čaka odhod v Arequipo, kjer so 4 dnevi treninga in nato tekma. Sledi odhod v Cusco, 1000 m višje, ponovno aklimatizacijske vožnje in tekma ter odhod na finalno destinacijo,3830 m visoko jezero Titikaka. Nekaj dni  treninga tam in aklimatizacijske vožnje na bližnje prelaze, do 4200 m visoke.

Torej optimalna aklimatizacija pomeni  4 dnevi na vsaki destinaciji. Glede postopkov sem dobil koristne nasvete od dveh ikon slovenskega alpinizma – Tomaža Humarja in Pavleta Kozjeka. Najosnovnejši postopek je, da greš vsak dan pred tekmo nekaj sto metrov višje in tam prebiješ po par ur (aklimatizacijski vzponi pač).

Po plavalnem delu, ko so startali z plavajočega otoka plemena Uros, je šla kolesarska trasa finalne tekme Inkamana  iz mesta Puno, ki leži na obali najvišje ležečega plovnega jezera na svetu Titikaka, na 4200 m visok prelaz nad mestom, ki mu sledi spust na drugo stran proti severu do manjšega jezera Sillustani. Po 28 km smo kolesa odložili in finalnih 7 km odtekli. Zadnjih 400 m teka je bilo speljanih po kamnitih stopnicah iz parkirnega prostora na 4150 visoki plato Sillustani. To je sveto mesto, kjer so si nekdanji inkovski kralji postavili kamnite stolpe, Chulpe, tja pa so jih potem položili k večnemu počitku.  Zanimivo je bilo videti snemalce in novinarje, ki so se vzpenjali po stopnicah, sedeli in počivali, kajti tisti, ki so prišli iz Lime, so imeli velike težave na višini 4200 m. Mi, tekmovalci, ki smo dirkali že ves teden, pa smo po teh finalnih stopnicah tekli brez težav. Kar je bilo zanimivo na kolesarskem delu, je to, da je zaradi redkega zraka manj zračnega upora in so povprečne hitrosti za par km višje od vožnje po dolinah.

Kakorkoli, kolesarjenje na velikih višinah je življenjska izkušnja, ki je ne pozabiš. Če seveda upoštevaš načelo postopnosti. V primeru da tega tega ne upoštevaš, bo pa zagotovo postalo še bolj nepozabno. Višinska bolezen ima zelo neprijetne simptome.