OD ZELENE MURE DO LEPE MODRE DRAVE
8. etapa:  Radenci – Gornja Radgona  – Maribor – Selnica ob Dravi – Radlje – Muta- Dravograd – Prijetna Štajerska, a prestolnica ni najbolj naklonjena kolesarjem – Nepozabno ob Dravi navzgor –

Povezava do GPS sledi 8. etape -> Klik

 

 
Od Mure skozi Gornjo Radgono in Maribor, pa ob lepi modri Dravi do Dravograda, kjer je bil cilj naše 8. etape. S kolesom po Štajerski je rajžarsko razkošje svoje sorte. To je treba doživeti. Že prva postaja po startu na petrolovem servisu v Radencih, v Gornji Radgoni sodi v gornji razred prijetnih doživetij.
Domačinu Alojzu Klenošku gre največ zahval, ker je leta 1852 začel izdelovati peneče vino, da danes Gornjo Radgono po zlati penini pozna skoraj cel svet. Gornja Radgona, ki šteje skoraj 3500 prebivalcev, se je razvila na desnem bregu Mure pod grajskim gričem, kjer so odkrili prazgodovinsko naselbino pod znamenitim radgonskim gradom, ki ga je leta 1775 zgradil grof Leopold Herberstein. K sreči ga domačini niso prepustili razvalinam – kar se sicer z graščinami dogaja v Sloveniji – in zdaj je v gradu zelo živahno. Še posebej poleti, ko prirejajo številne kulturne prireditve in je tudi sicer zanimivo turistično središče.
Nas, kolesarje  pa so tik pred Gornjo Radgono ob cesti presenetili buldožerji. Pa ne zato, ker bi gradili kakšen nov nebotičnik, ampak zato, ker so tik ob glavni cesti trasirali novo kolesarsko stezo.

Gornja Radgona slovi tudi po znamenitem vsakoletnem mednarodnim kmetijsko živilskem sejmu, ki je največja tovrstna prireditev v Sloveniji.  Pa še to, v vinski kleti šolajo vina znana po vsem svetu, kot radgonske penine.
Odkar je do Murske Sobote zgrajena nova avtomobilska cesta, je glavna cesta, ki pelje skozi Benedikt do Lenarta precej manj obremenjena. Kolesarjenje po Slovenskih goricah pa je spet svojevrstna dogodivščina.

Ustavili smo se v Benediktu pri lepo urejeni, z rožami obdani hiši ob cesti. Aleš je ugotovil, da je žejen in si je zaželel sveže vode. Nagovoril je domačina sredi vrta.
»Oprostite, zelo sem žejen. Lahko dobim malo vode?«
Nagovorjeni  ga je zvedavo pogledal:
»Kaj, žejni ste? Pa bi radi vode? Težka bo. Pri nas nihče za žejo nimamo vode!«
(Zaradi vzgojnih razlogov ne smemo razkriti kako se je Aleš dopingiral pri prijaznem domačinu. Na Štajerskem je že tako, da vse po malem razganja od prijaznosti.)
Lenart, ki šteje 2600 prebivalcev  je središče osrednjih Slovenskih goric. Kot žalostno zanimivost naj omenimo, da je Lenart v preteklosti večkrat pogorel, zato so gasilci še danes najbolj spoštovani. Lenart slovi tudi po hipodromu Polena, ki so ga zgradili na izsušenem polju, so pa nekoč sloveli predvsem po živahnih živinskih sejmih.
Karmen smo zadožili za brzinsko anketo o pomanjkanju živinskih sejmov v Lenartu. A smo anketiranje brzinsko zaključili.
»Zakaj pa v Lenartu nimate več živinskih sejmov?« je vprašala prvega mimoidočega.
»Bikov nam je zmanjkalo. So vsi pri vas, v Ljuibljani!«
Urnih pedal smo zakolesarili proti štajreski prestolnici, ki pa ni bila zavita v črno, saj so njihovi nogometaši z Ljubljančani izgubili šele štirinajst dni kasneje. (Da se vsaj malo oddoložimo za bike.) Čeprav je Maribor nekoč slovel po množici semaforjev, ki so tudi odnesli tudi župana Kanglerja, smo mimogrede ugotavljali, da je Maribor mesto, ki je le mestoma še kar prijazno kolesarjem. Po kolesarskih stezah in stezicah smo se vendarle pripeljali do Glavnega trga, ki je za kolesarje, z rdečo stezo, zelo lepo označen.

Kopico mariborskih kolesarskih skrivnosti smo razkrili med klepetom z  Matejem Obu, strokovnjakom za mariborski »biciiklizem«.
– Bi lahko rekli, da je Maribor mesto prijazno kolesarjem?
»Maribor kot nekdo, ki je svoje rodno mesto spoznaval predvsem s sedeža kolesa, kljub pomanjkanju prave kolesarske infrastrukture, torej ločenih kolesarskih stez, pasov in podobih ukrepov vidim kot mesto, ki je (bilo in spet postaja) mesto kolesarjev. Sicer se je zadnjih skoraj 20 let trend upada uporabe koles poznal tudi pri načrtovanju cestne infrastrukture, ki je bila načrtovana predvsem skozi oči uporabnikov avtomobilov, se pa kljub temu stvari premikajo na bolje.«
–    Kako se kot kolesar znajdete v mariboru?
«Kot “lokalcu” se mi je s kolesom po Mariboru gotovo lažje premikati kot nekomu, ki mesta ne pozna. Se pa pri ubiranju takšnih in drugačnih bližnjic vedno boj zavedam dejstva, da si prostor (cesto, pločnik, kolesarsko stezo, peš cono, če sedem na gorsko kolo tudi stezico ali ožjo pot v naravnem okolju) delimi z vsemi drugimi uporabniki teh površin, ki se na njih počutijo (tako kot jaz) bolj ali manj domače. Zato postajam pazljivejši. Po načelu: “Prostor si moramo deliti.”
– Kaj kolesarji v Marboru najbolj pogrešajo?
.«Pogrešamo predvsem bolj umirjen promet, lažje prehode preko mestnih avenij, kolesarjem prijaznejše vpadnice v mesto in poti, ki vodijo iz njega, več ukrepov, ki bi kolesarjem omogočili manj stresno uporabo cestnih površin ter strpnejše (so)udeležence v prometu.«
– Kako naj vas predstavimo našim bralcem?
«Zelo bi bil vesel, če bi me predstavili kot zadružnika socialnega (družbeno odgovornega) podjetja Zadruga BikeLab, ki se ukvarja s popravili koles, usposabljanji za kolesarske mehanike, reciklažo rabljenih kolesarskih delov ter z načrtovanjem, gradnjo, vzdrževanjem in trženjem gorsko-kolesarske infrastrukture. Sem pa tudi član zagovorniških nevladnin organizacij Mariborska kolesarska mreža in Slovenska kolesarska mreža.«

ŽIVAHNI  DRAVI NASPROTI
V Štajerski prestolnici smo se na dobro založenem Petrolovem bencinskem servisu na Partizanski cesti osvežili z dodatno energijo v obliki napitkov in ploščic, ter se zapeljali v zeleno Dravsko dolino. Kakšno oljašanje!
V nadaljnjih kilometrih nam je skoraj vseskozi nasproti  šumela Drava. Že pogled na pretežno temno zeleno reko nam je v poletni vročini ponujal virtualni hlad.
V Brestanici, kjer imajo zaradi bližine rudnika rjavega premoga na Senovem termoelektrarno, ki se je kot prva v Sloveniji preusmerila na zemeljski plin, se nismo ustavljali, pač v Selnici, nasproti znamenitih Ruš onkraj Drave, smo si na Petrolovem servisu na Mariborski cesti privoščili dodatno zalogo energije. Iz lastnih izkušenj priporočamo stekleničko Vitamin reload weel, napitek vsebuje magnezij in cink, pa vitamine B in D. Res, zelo osvežlilno! Odsvetujem pa pijačo z železom. Enkrat so mi v dežju skorajda zarjavela kolena.
»A ne bi raje eno laško?!« nam je svetoval domačin na servisu, a mu nismo ogovarjali. Da ne bi spet slišali, tisto znamenito štajresko: »Te bom tak zarezal, da boš piškote sral!«
Skozi Ožbold smo osvojili Radlje ob Dravi, ki so še vedno upravno, trgovsko in industrijsko središče osrednjega dela dravske doline. Nekoč, okrog leta 1250, so Radlje slovele po ženskem dominikanskem samostanu, ki ga je pa Jožef II. leta 1782 razpustil. Ti ti Jožef . Najbrž je imel z nunami slabe izkušnje. Kot trgovec, h kateremu je prišla nuna po 27 banan, pa je rekel, da imajo pakirane smo po 30. »No, prav!« je rekla nuna. »Bomo pa 3 pojedle!« V baročno predelanem samostanskem poslopju je bila potem bolnišnica, sedaj pa so stanovanja. Ogleda vredne so arkade na dvorišču, Radeljčani pa tudi brez elektronike vedo koliko je točna ura, če le sonce sije, saj  na steni še vedno deluje znammenita sončna ura.
Marijino znamenje, ki je stalo pred cerkvijo, so prenesli na glavni trg, mi pa smo odkolesarili v nekaj kilometrov oddaljeno Muto, obcestno naselje z dvema mestnima jedroma. V mestni graščini v Zgornji Muti, ki so jo pogosto prenavljali in ima zdaj bidermajersko okrasje, je sedež občine in kovaško – livarski- gasilski muzej. Ko je slišala za gasilski muzej, so se naši Karmen, zagrizeni gasilki, orosile oči. »Na Dolenjskem pa nimamo muzeja. Mi nč na prašamo kje gari, kaj gari, mi sam pridema pa špricama!« Le kaj bi z muzejem?

Na odcepu z glavne ceste v Spodnjo Muto stoji cerkev Janeza Krstnika, nas pa je tik na žuborečo Dravo  prijetna cesta z malo prometa pripeljala na cilj 8. etape – to je v Dravograd.
Dravograd, ki šteje okrog 3500 prebivalcev, je mesto na rečnih terasah nad obema bregovoma Drave. Ob sotočju Drave, Meže in Mislinje se je Dravograd razvil v pomembno prometno središče. Že v starem veku je bilo tukaj stičišče rimskih cest iz Celeie oziroma Poetovie v Virunum. Dravograd je bil v 12. stoletju največji in najpomembnejši trg v Dravski dolini, sedaj pa je prijetno mesto s hidroelektrarno, ki so jo Nemci zgradili z ruskimi ujetniki leta 1943. Zavezniki so jo bombandirali vendar so jo kmalu po drugi svetovni vojni obnovili. Iz Dravograda vodi glavna cesta na severovzhod v Avstrijo, mi pa smo se že ogledovali proti Mislinjski dolini.

Seveda smo se ustavili na cilju 8. etape, na petrolovem servisu na vhodu v Dravograd. Vanja Kolar Mrzel, poslovodkinja nam je brž svetovala: “Za kolesarje imamo energijske ploščice, Isostar, Frutabela, Fitnes, Medexove ploščice,  izotonične pijače, pa kakšen sendvič za malico.”
–    Vas obišče dosti kolesarjev?
“Vse več jih je, sploh tistih, ki se tu čez peljejo v Avstrijo, ali pa iz Avstrije sem.”
Ocena 9. etape naše Karmen: »Na Štajerskem je vedno veselo, s kolesom pa še nekajkrat več, saj jo doživijaš z vsem telesom! Drava je kot naša Krka, lepa, zelena in nikomur ne pade na pamet, da bi jo pil!«