• Pokrajina: Štajerska
  • Zahtevnost poti: 4 - zahtevna
  • Kilometrina: 137
  • Čas ture: 6:04
  • Kakovost cest: Asfalt; OK
  • Prometnost poti: 4 - prometna
  • Višinska razlika: 767

Tokrat malo drugače.
Kako izgleda 140 km tura skozi kolesarska očala ročnega kolesarja Petra Cerarja?  Kot olajševalno okoliščino naj omenim, da smo vsi ročni kolesarji: Peter Cerar, Edo Ješe, Gregor Habe, postavili svoj dnevni rekord v prevoženih km.  “Ročni” Matej Lednik, pa nas je malo krajši turi presenetil z njegovo hitrostjo.
Maraton Zelene Doline priporočam vsem ki imate radi dobro družbo in uživate ob opazovanju narave, ki se na celotni trasi čudovito spreminja (porečje Savinje od ravnice do gora). Če raje kolesarite v manjših skupinah pa si jo lahko privoščite sami. Predvidoma je do Ljubnega promet gost naprej pa višje kot gremo redkejši je (kakor zrak).
David Razboršek
_______________

“V vrstah ročnih kolesarjev je pred tedni završalo o možnosti, da bi skupaj premagali sicer že tradicionalni maraton Zelene doline, ki vodi od Arje vasi do Doma planincev v Logarski dolini. Velika trasa maratona je obetala slabih 70, mala pa 30 kilometrov. Seveda je David, ne bodi len, hitro prišel na dan z idejo povratne vozovnice na lastni pogon, ki bi najbolj korajžne torej stala že častitljivih 140 km. Sam sem se impulzivno in samozavestno odzval pritrdilno pa čeprav take razdalje v enem dnevu na ročnem kolesu še nisem premagal. Starešina po kilometrih, ne po letih, Edo je pokazal več zrelosti in pomislekov ter se na začetku odzval bolj zadržano – kljub temu sem sam pri sebi vedel, da bo tudi njega ta epski podvig na koncu prepričal, da se nam pridruži. No, na sobotnem štartu se je pridružil tudi “vajenec” Gregor, Matej pa se je odločil zastopati barve ročnih kolesarjev na mali trasi in je tako štartal kasneje in nekoliko bližje cilju.

Edo, David, Gregor s kameratom na “navadnem” biciklu in moja malenkost smo začeli obračati gonilke že pol ure pred ostalimi, saj smo vedeli, da nas čaka dolg dan. Po kakšni uri so nas pred odcepom za Gorenjski klanec prehiteli najhitrejši in s seboj prinesli zgolj žvižganje karbonskih obročev in popolno koncentracijo – za zmago in visoko povprečno hitrost pač nimaš časa pozdraviti ležečih sotrpinov. Druga skupina, ki nas je prehitela je bila bolj sproščena in nas je pospremila z glasnimi pozdravi in navijanjem. Mi smo nadaljevali v svojem tempu v strnjeni koloni, veter pa sta večinoma rezala David in Edo. Kaj kmalu po Mozirju je tudi naša skupina začela “razpadati” na ubežnike in glavnino, saj je vsak od nas ubral svoj tempo. Cesta se namreč zadnjih 30 km konstantno vzpenja in čeprav nakloni niso ravno hudi, to pomeni vzpon brez premora. To je tudi terjalo svoj davek in zadnjo uro so me zaradi klečečega položaja začeli mučiti močni krči v nogah, ki so mi onemogočali normalno poganjanje. Lepa Logarska dolina se je v tistih trenutkih vila mimo mene in moje možganske skorje in tega mi je bila na koncu žal – namesto, da bi se ustavil, sprostil noge, nekaj pojedel in popil ter opazoval prelepo naravo, sem bolj ko ne opazoval kapljanje potu na razbeljen in pogosto tudi precej načet asfalt od Solčave dalje. In potem, cilj. Psihično načet sem že pogledoval naokrog, da bi našel kak prevoz za nazaj, saj enostavno nisem imel pravega zagona za povratek. Sestavil sem se šele po golažu in navadnem kruhu ter prišel do zaključka, da pravemu golažu drage energijske tablice ne sežejo do roba kotla. Sproščeno vzdušje na cilju, golaž in “šmorn”, glasba ter obilo kolesarjev v “jogurtovem” dresu so bili pokazatelj, da je to maraton druženja, zabave in koles. Nobenih čipov, kontrolnih točk, padcev, nesreč, kletvic … zgolj lep izlet na kolesu, ki pa vseeno omogoča preizkušanje lastnih meja.

Kljub dobremu vzdušju pri Domu planincev pa je čas dneva že terjal povratek. Z Matejem sva se na poti nazaj lepo ujela in si izmenično delila zavetrje. Končno, sem pomislil! Od plazilcev na popolnoma ležečih kolesih je bil Matej na nekoliko bolj pokončnem kolesu prava zavesa za veter in do Mozirja sva “ga terala” na polno. Tam je Matej svoj maraton zaključil, jaz pa sem imel pred seboj še dobrih 30 km bolj ko ne dolgočasne ravnine. Tam bi mi družba prijala, a smo se z Edom in Davidom srečali šele na cilju. Vsak ponosen na svoj način smo si izmenjevali občutke in vtise – za vse udeležence na ročnih kolesih je bilo 137 km namreč rekordnih. Fantje, hvala za družbo in upam, da še kdaj ponovimo v še večjem številu!”
Peter Cerar, ročni kolesar, pcerar@gmail.com