Prvič smo se razdelili v skupine po šest kolesarjev lani čisto na koncu sezone. Vsi so bili navdušeni, vendar me je že takrat skrbelo, kako bo na začetku nove sezone, zgodaj spomladi, ko so, vemo, vsi kolesarji tako željni kolesa, cest, družbe …

Skupina šestintridesetih kolesarjev se nas je zbrala na letnih skupnih pripravah v hrvaški Istri. To niti ni tak podatek, če se ne bi odločili, da tokrat ne bomo vsi skupaj napadali ceste, ampak v skupinicah po največ šest kolesarjev. Največ šest. Ne sedem ali osem, ampak šest … ali manj. Ne sedem. In ne deset ali devet. Šest. Na začetku se je izkazalo, da je določitev skupin hudičevo težko delo. Kolesarji so bolj nestrpni, kot se zdi. Ceste jih tako srbijo, da se jim ušesa zamašijo. Skupinice po največ šest kolesarjev! Je to tako težko razumeti? Kar hočem povedati, je, da je to kolesarjem zelo težko razložiti.

Trudil sem se prek revije, prek forumov in v živo samem kraju, vendar mi je skoraj spodletelo. Ni težko izbrati, določiti, organizirati manjše skupine, težko je določiti, skupino šestih kolesarjev. Kakor koli šteješ, se jih zbere ali izbere sedem, osem, devet ali pa štirje! Ko sem vztrajal kakih deset minut, in kljub poskusu pobega nekaterih osmercev ali sedmercev, sem dosegel svoje. Na pot, trening, turo, rundo se je odpeljalo šest skupin po šest kolesarjev. Smo imeli pač srečo, da nas je v Istro prišlo ravno šestintrideset. Če bi bil eden več? Bi kolesaril sam? Da. Jaz kot vodja bi se žrtvoval za to, da bi se vsak dan kot nadzornik vozil z drugo skupino. Toliko, da bi od zadaj gledal, kaj počnejo na cesti.

Pokazalo se je, da se da

Ves ta uvod je bil namenjen razlagi, da je na začetku kolesarske sezone s kolesarji teže delati kakor na koncu, ko imajo že vsi dovolj cest, kolesa in družbe.

In vendar, štiri dni v skupinicah po šest, po Istri gor in dol, je bilo skoraj nepozabnih. Na koncu so vsi priznali, da je to prava in zelo dobra odločitev. Niti eden ni imel kakršne koli pritožbe. Lahko celo napišem, da so bili prav vzhičeni in zelo prijetno presenečeni, kako lepo delujejo v skupinicah po šest. Še vedno imajo občutek zavetrja, vožnje v skupini, in hkrati se počutijo varneje na cesti. Avtomobili jih prehitevajo laže in hitreje, manj je zaviranja avtov za kolesarjevo ritjo in hupanja skoraj ni. Izmenjave na čelu so hitrejše, večkrat prideš na vodilni položaj, a hkrati nimaš občutka, da si vedno na čelu. Slišiš in vidiš vse, kar se dogaja v skupini. Hitreje prilagajaš tempo, manj je čakanja, manj lovljenja in ustavljanja. In kaj več še potrebujemo? Ko pridemo v cilj, nas tam že čakajo drugi, ali pa mi čakamo njih, vendar ne za dolgo, in na koncu smo vsi skupaj, tako kot smo bili na začetku.

Skupine so bile organizirane po trenutnem razpoloženju in pripravljenosti oziroma formi. Najprej so se zbrali v skupino tisti najhitrejši, ki se med sabo primerjajo tudi pozimi. Njih je najlaže spraviti vkup. Prijatelji, ki so prijatelji tudi brez čelad in koles, se zberejo enako hitro. Najteže je zbrati tiste, ki bi sicer radi kolesarili hitreje in dlje, vendar vedo, da še niso dobro pripravljeni, in si to ne upajo pred drugimi priznati. Skeptiki. Spogledujejo se sramežljivo, a na koncu se skoraj objamejo in si obljubijo, da ga ne bodo gnali do rdečih lučk, da si bodo pomagali, da ne bodo pretiravali s kilometri, da se bodo večkrat ustavili ipd. Izletniki, panoramci, kofetarji, njim ni nič jasno. Oni pridejo na uživanje v vožnji s kolesom, zato ne razumejo, zakaj bi morali to početi v skupinah po šest in ne sedem ali štiri ali osem ali pet. Njim ni treba nič razlagati, dovolj jih je našteti šest in poslati na cesto.

Zaključek pove, da naša skupina, ki šteje okoli petdeset kolesarjev, ne bo kolesarila drugače kakor v skupinicah, ki bo imela največ šest kolesarjev! V praksi se to zelo lepo obnese, verjemite! Če ne verjamete, poskusite, vendar ne pozabite: skupine po šest! V tem je vsa finta. Sedmi lahko že vse pokvari …