V 32 letih kolesarske kariere sem na cestah, domačih in tujih, doživel marsikaj. Poleg užitkov, ki so bili v večini, seveda tudi precej incidentov, saj nas nekateri vozniki avtomobilov kolesarjev ne marajo na cestah. Izsiljevanja prednosti, prehitevanje brez kakršnekoli varnostne razdalje, pa tudi kakšno izrivanje z ceste in celo kričanje ter žaljivke skozi odprto okno. In zakaj? Zato, ker sem kot kolesar na cesti in s svojo prisotnostjo upočasnjujem »pravi« promet. No, zgodi se tudi, da promet prehitevam, ker je zgoščen in takrat je še huje, saj bi nekateri vozniki poskusili narediti vse, samo da jih ne bi bognedaj prehitel kolesar. In ko jih, te naslednjič prehitijo še bolj agresivno, še bližje in nevarneje. Niti pomislijo ne, da je na kolesu človek, nekogaršnji sin, brat, mož, tudi oče. In da obstaja velika verjetnost, da s svojimi 80kg bližnjega srečanja z dvotonsko škatlo na kolesih, ta človek ne bo preživel.

Kako smo prišli tako daleč? Ali nekaterim res več pomeni izgubljena minuta, kot izgubljeno človeško življenje? Samo malo strpnosti je potrebno, na obeh straneh seveda. In naučiti se prehiteveti kolesarje z varnostno razdaljo 1,5 metra!

1,5m pass

Vstop podjetja kot je Petrol v kolesarske vode je tudi v tem smislu po mojem mnenju zelo pomemben. Ne samo, da bodo s svojimi kolesarjem prijaznimi servisi pomagali kolesarjem na poti, s svojo gesto so (in bodo) pokazali šoferjem, da smo kolesarji enakopravni udeleženci v prometu. Hvala Petrol!