Ne vem koliko je možnosti, da se kdaj znajdete v Los Angelesu s kolesom in si zaželite zapeljati po kolesarski stezi ob legendarnih plažah tega mesta. Sam sem to že večkrat doživel tako na pripravah za Dirko preko Amerike (RAAM), kot na aklimatizaciji za svetovno prvenstvo v 24-urnem kolesarjenju, ki zadnja leta poteka v ne preveč oddaljenem Borrego Springsu.

Da bi se vozil po losangeleških prometnih cestah, te hitro mine zaradi milijon semaforjev, kakor tudi nešteto avtomobilov, katerih šoferji do kolesarjev niso nič kaj bolj uvidevni kot slovenski. Ker sem na enem od svojih pripravljalnih kampov bival na južnem delu LA-ja, v El Segundu, so mi domači kolesarji pokazali najbolj kolesarjem prijazno pot proti Santa Monica mountains, torej gorovju Santa Monice. To je kolesarska steza, ki skoraj izključno vodi ob plažah tega milijonskega velemesta.

Severni del je imenovan Santa Monica-Marina in južni South Bay “Along the Beach”. V celoti je ta kolesarska dolga skoraj 30km, torej 60km v obe smeri, kar je že precej lep trening za večino rekreativcev. Res je, da se je treba izogibati popoldanskih in večernih ur, pravzaprav je na trasi veliko pešcev ob vsaki uri dneva razen zgodaj zjutraj. Takrat srečaš veliko kolesarjev, ki kot ti izkoriščajo zgodnjo uri za brezskrbno vožnjo po kolesarski stezi.

Če pa se voziš naokrog s cruizerjem in te ne motijo pešci, borderji, rolerji, sprehajalci psov in podobno, si izberi kako zgodnjo večerno uro, ko se na plaži res veliko dogaja. Na tak način sva se z izposojenimi kolesi zapeljala okoli Santa Monice in Venice Beacha z 11-letnim sinom in bilo je luštno… in vroče!

Razen na ostale uporabnike steze, je potrebno biti pozoren tudi na nekaj delov na katerih je potrebno stopiti s kolesa in jih prehoditi. Jaz sem običajno le znižal hitrost in nadaljeval, prijatelji pa so me opozorili, da se neredko zgodi, da policaji izdajajo kazni za prekršek, če ne sestopiš.

Kot je to običajno v ZDA, je ob kolesarski stezi precej restavracij in kafičev, najdeš tudi sladoled, javnih stranišč je dovolj. Američani ne vidijo ravno radi uriniranja v naravi in se brez izjeme pridno ustavljajo v plastičnih prenosnih WC-jih, ki so postavljeni dovolj na gosto, da ga najdeš, ko ga rabiš.

Srečno vsem, ki se boste odpravili kdaj s kolesom po Los Angelesu, če bomo tam istočasno, pa se vsekakor dobimo na kavi v Starbucksu. 🙂