• Zahtevnost poti: 1 - lahka pot
  • Prometnost poti: 1 - neprometna pot

‘Bikepacking’ je izraz, ki med ljubitelji kolesarjenja počasi zavzema pomembno mesto v pogovorih, ko besede nanesejo na kaj novega, na daljši čas, ki je na voljo, na daljša kolesarska potovanja ali ko padajo bolj drzne ideje glede izvedbe kolesarjenja. V osnovi sam izraz pomeni nekaj drugega, če se pošalimo s prevodom te besede – kolesarsko pakiranje – oz. poenostavljeno, kaj je tisto minimalno, kaj vzeti s seboj na kolo, da imamo vse, kar res potrebujemo in ne preveč, da se počutimo še vedno lahki, neobremenjeni in seveda, kako in kam še vse to pritrditi.

‘Bikepacking’ je v osnovi filozofija o tem, kako iz vsakdanjega, običajnega kolesarjenja narediti avanturo. Kako z enostavnim vrtenjem neko dnevno vožnjo spremeniti v večdnevno izkušnjo in zajeti vso tisto svobodo, ki jo kolo lahko nudi. Gre za filozofijo raziskovanja pokrajine in povezovanje z naravo in ljudmi, za poenostavitev življenja, odstranjevanje šumov iz glave in motenj, ki jih povzroča mestni vrvež in povezovanje z našim notranjim glasom.

Nič več prtljažnikov

Nekoč so večdnevna kolesarska potovanja zahtevala uporabo posebnih prtljažnikov in torb in običajno se je kolesarilo po bolj ali manj urejenih poteh.

Tak pristop je dodajal veliko nepotrebne teže na kolesu in povzročal relativno mehansko zapletenost celotne montaže. Običajno je, preden si je človek vse potrebno namontiral, minilo vsaj pol dneva, najraje kar cel dan.

Počasi pa so inovacije v tekstilu in razmišljanju odprle vrata čisto drugačnim izvedbam torb, brez potrebe po prtljažnikih, kar je obenem prineslo novo razmišljanje o terenu, kjer je možno kolesariti s torbami.

Pa zakaj sploh tak koncept – torbe brez prtljažnikov -, za katerega mi niti nimamo imena? Tako pakiranje ponuja namreč številne prednosti: dosti nižjo težo celotnega sistema ob enakovredni nosilnosti, lažje ravnanje z vso opremo, teža se bolj enakomerno porazdeli po celotnem kolesu, vse skupaj pa ustvarja bolj naravno in prijetno doživetje vožnje.

Pa ne samo to. Dobimo tudi večjo prožnost. Z modernim ‘bikepacking’ pakiranjem, to je neposredno na okvir kolesa brez potrebe po orodju, ko samo stopiš na prosto, v nekaj minutah zmontiraš na kolo svojo opremo, vseeno ali gremo nekam samo za čez noč ali bomo prekrižali celo celino, dobimo ob nemotenem vrtenju pedal ogromno možnosti za raziskovanje in povezovanje krajev med seboj.

Drugačne torbe

Zato so torbe za’ bikepacking’ že na videz precej drugačne od tistih, ki smo jih vajeni za kolesarska potovanja. Obesijo se na okvir kolesa, znotraj okvirja, na krmilo, pod sedež, na vilice. Zato kolesu ne podirajo ravnotežja. Še vedno smo s kolesom gibljivi in tudi, če gre za polnovzmetenca, bo tudi ta deloval brez težav.

Najprej si je najbolje omisliti torbo za v okvir, če seveda govorimo o klasičnem okvirju – trikotniku, ki naj bo po možnosti narejena po meri, kajti vanjo gre neverjetno veliko in najmanj moti kolesarja. Tu je prostor za obleko in razne drobnarije. Ta torba nikakor ne podre geometrije in težišča kolesa in tudi ne moti kolen med vrtenjem. Če pa v sredini okvirja ni prostora (zaradi zadnjega vzmetenja) nam ostaneta torbi pod sedežem, okoli krmila in kaj manjšega na vrhu okvirja.

Tej notranji torbi naj sledi recimo torba/sistem za na krmilo, kamor običajno pospravimo spalno vrečo, šotor, podlogo. Pri tej torbi/sistemu je potrebno paziti, da so vsi kabli (zavore, menjalniki) sproščeni, da mehansko vse dela, kot je treba.

Potem sledi tista značilna podolgovata debela klobasa za pod sedež, kjer se tudi dejansko skoraj ne čuti teže pod zadnjico (pod sedežem). Vanjo stvari bolj stiskamo (topla oblačila, deli šotora, manjše spalne vreče), da je čim bolj kompaktna.

Ostanejo še manjše posebne torbice za na vrh okvirja, ki se pripnejo ob oporo krmila ali ob podsedežno cev in so namenjene za shranjevanje orodja, ploščic, drobnarij in ostalih hitro potrebnih stvari.

Nahrbtnika ne!

Seveda se vedno postavi vprašanje, zakaj ne bi dali stvari v nahrbtnik, pa na ramena in si rešimo problem. Khm. Če ste kdaj poizkusili kolesariti z nečim podobnim, težjim od recimo 5 kg, potem veste, da to ni tako enostavno, kot se zdi ali deluje. Vse, kar je več kot 10 % naše teže telesa, je za telo, ravnotežje, zadnjico, ki sedi na sedežu, precej velik preskok. Saj se nahrbtnika po nekaj dneh navadimo, vendar izgubljamo več vlage (znoja) preko hrbta, ramena trpijo, predvsem pa je občutek, če govorimo o singelcah ali težjih vzponih, precej mučen, nič kaj navdušujoč. Zapira nam pljuča, jemlje sapo.

Zato imajo ‘bikepackerji’ te svoje posebne torbe, drugačen pristop, vse na kolesu, čim bolj ovito, čim manj moteče.

Različni pristopi

Ampak teorij o’bikepackingu’ je toliko, kolikor je kolesarjev, ki se gredo to zvrst potovalne avanture. Tudi razpon, kaj je tisti minimum potrebnega, je precej širok. Nekateri s seboj jemljejo razkošni minimum, drugi so špartanski, bolj v slogu – samo preživeti.

Odvisno je od tega, kam gremo (temperatura, padavine, vrsta tal), za koliko časa se odpravljamo na turo (vikend, dopust ali ekspedicija), kdaj gremo (poletje ali pomlad in jesen, tudi pozimi nekateri vrtijo pedala in spijo zunaj!), kakšno podlago pričakujemo (gozdni makadami, razdrapane singelce, visoka strma gorovja ali prijazna gričevja), pa še marsikaj vpliva na odločitev, kaj potrebujemo in česa ne.

Špartanec

Za spanje bo vzel tarp ponjavo 2 x 3 m (250 – 300 gr), ultra lahko spalno vrečo polnjeno s hidrodown puhom (150 gr puha, skupna teža cca 300 gr), podlogo Z-rest, 3/4 term-a-rest ali res lahko napihljivo blazino (300 – 500 gr). Od obleke bo imel s seboj majico z dolgim in kratkim rokavom, tanko vetrovko, najtanjši možen puhasti jopič, šal buf, ene same hlače, potem pa še nekaj energetskih ploščic in pol litra vode. Računal bo na trgovine, vodnjake, ‘narabutano’ sadje ob poti in da bo vreme držalo, čeprav mu sistem omogoča udobno preživetje tudi hujših nalivov, če seveda vse omenjeno zna tudi uporabiti.

Razkošnež

Na drugi strani pa bo nek povprečen uživač vsekakor s seboj vzel kuhalnik, posodo, jedilni pribor, prvo pomoč, debelo blazino za pod sebe, dvojni šotor in podobno. Ampak tudi tu je možno zmanjšati težo za kar nekaj odvečnih gramov, če posežemo po posebni, ultralahki opremi namenjeni trekingu, alpinizmu, ekspedicijam.

A moramo se zavedati, da vsi običajni, povprečni ‘bikepackerji’, podobno kot pohodniki, sanjajo o vsakem možnem izgubljenem gramu pri teži opreme in glede tega porabijo ogromno časa.

Zato se posega le po najlažjem, kvalitetnem in se ne troši časa z nakupi v cenejših večjih trgovskih centrih.

Varčevati res nima smisla. Vsak izgubljeni gram teže se še kako obrestuje in vsak euro več dan za opremo, ko že stotič postavljamo šotor ali se zavijemo v toplo, suho spalno vrečo, vedno znova izvabi tihe besede zahvale.

Le lastne izkušnje štejejo

Lahko si preberete blog Saške Aleksandre Bellian – Z biciklom naokoli, ki ima napisanega ogromno pametnega, njuna osebna raziskovanja in popotovanja in kaj je ona imela najraje ali najlažje pogrešala. Vredno branja. Potem obstaja vrsta posebnih internetnih strani, pa nasvetov, videov, ampak verjemite nam na besedo, da je glede opreme pomembna le vaša lastna kilometrina, vrsta takih potovanj, kakšen je vaš običajni osebni slog življenja in katere so vaše osebne vrednote.

Samo vi se odločate ali boste Špartanec ali Uživač. A pomembno je, da vam vse ‘bikepacking’ zgodbe pustijo pozitiven pečat, vas česa naučijo, presenetijo z novim in ugotovili boste, kako je lahko tudi Slovenija (Snežnik, Pohorje, Kras, Trnovski gozd, planote Gorenjske, ravnice Prekmurja, gričevja Kozjanskega) že samo preko podaljšanega vikenda zelo zanimiva, neverjetno raznolika in zabavna. Pa še vzljubili boste lastno deželo in jo bolj cenili.