BRNENJE KOLES OB NAJLEPŠI REKI NA SVETU
Druga etapa: Kranjska gora – Vršič – Bovec – Kobarid – Tolmin – Kanal – Nova Gorica – Najtežja, najdaljša, a tudi najlepša – Prijetno kolesarjanje ob Soči, kraljici vseh rek – Ob cesti kar mrgoli zgodovinskih in drugih znamenitosti – Petrolovi servisi so kot dobri prijatelji ob poti

Povezava do GPS sledi 2. etape -> Klik

 

 
»Ni je prave lepote brez garanja!« trdijo stari Irci. Za Irce ne vemo, za Nemce, Nizozemce – ki smo jih srečevali – in ne nazadnje tudi za nas pa lahko trdimo, da je treba kar pošteno pritistniti na pedala čez vseh 25 serpentin, ki se iz Kranjske gore zvijajo kot asflatna kača na 1611 metrov visoki prelaz na Vršič, da si bogato poplačan za trud. Bi rekli, da je na vrhu pod Mojstrovko trinajsta plača v obliki čarobnega razgleda dol v pravljično Trento, pa na Prisank in vršace naokrog. Vršič je nenehni kolesarski bavbav, izziv, strah in trepet, a z nekaj truda smo vsi zmagovalci. Kot je bila četverica Nizozemcev, ki je imela na svojih kolesih leteči penzionček s šotorčkom, spalko in še čim, da preživiš na jasi ob cesti, ko si sit bicikla. Za lastni luksuz v hujše strmine je pač treba razjahati svojega konjička in ga hrabro potisniti navkreber. Tudi to je Vršič!

Na startu druge etape na Petrolovem servisu v Kranjski gori prejšnji ponedeljek smo si za uvod v vršiško avanturo privoščili znano »kavo na poti«. Da bi nam na poti prišla in še kako prav, smo jo vzeli tudi s seboj. Že po slabem kilometru iz Kranjske gore pri idiličnem jezercu v Jasni svetujemo kratek postanek, ob bronatsem kozorogu se nam odpre čudovit razgled na Razor in Prisojnik – domačini mu pravijo Prisank – dve čudoviti gori, ki sodita med najlepše pri nas.

Vršiška kalvarija se začne takoj, ko čez most prečkate Pišnico, ki se že v Kranjski Gori zlije v Savo Dolinko. Prve serpentine so kar zahtevne, kasneje se cesta nekoliko umiri in močno povzpne mimo prve vršiške koče – Mihovega doma. Od tod je le nekaj serpentin do znamenite Ruske kapelice, spomenik iz prve svetovne vojne. Leta 1917 so jo postavili ruski vojni ujetniki, ki so gradili cesto čez Vršič. Kapelica spominja na tristo vojnih ujetnikov, ki jih je zasul snežni plaz. Pri Ruski kapelici je vsako leto spominska slovesnost, na kateri se zberejo pomembni gostje, tudi iz Rusije in tudi zato je cesta vzorno urejena. Do Ruske kapelice. Le ovinek ali dva naprej pa je konec »potjenkinove daroge« in cesta, ki pelje navzgor mimo koče Na gozdu in naprej je ena sama zakrpna žalost in vredna komunalnega usmiljenja.

Vršič je kar lepo posejan s planinskimi kočami. Na devetem kilometru, po 18 serpentini, na razgledni točki Prisank pomežikne s svojim znamenitim oknom in se iz ostenja nasmehne Ajdovska deklica. Lučaj naprej, pa čaka nova (pravzaprav prenovljena) Tonkina koča, ki je že dobrem letu svojega obstoja izjemno obiskana. Predvsem zaradi Tonkinih neizmernih domačih dobrot.

Na vrhu Vršiča so še tri koče, najprej tik nad cesto idilična Erjavčeva, na prelazu, ko se cesta že prevesi v Trento, Tičarjev dom, nekoliko višje pa je še Poštarska koča.

KRASNA SI BISTRA HČI PLANIN
Spust z Vršiča do Trente je za vsakega kolesarja izjemno olajšanje, a je na ostrih ovinkih potrebna izjemna previdnost, pa tudi znanje ne bo odveč, če še enkrat zapišemo, da se zavira predvsem z zadnjimi zavorami in, da je pametno na vsakih nekaj kilometrov ohladiti kolesarske obroče. Ob zadnjih zavojih je na izpostavljenem travnatem pomolu bronast spomenik posvečen Julijusu Kugyu, pesniku, ki je prvi sistematično prehodil in popisal Julijske Alpe.

Od Kugyja sta le še dva ovinka do na križišča, kjer se cesta odcepi k izviru Soče, kjer stoji tudi planinska koča. Sam izvir je zelo zanimiv kraški pojav. Soča od izvira navzdol preskakuje kamnita pobočja v slapiščih in nas nato s svojo znamenito smaragdno zeleno, osvežujočo vodo spremlja vse do Nove Gorice. Ob cesti proti Bovcu kar mrgolijo znamenitosti, že za začetek Alpinum Julijana, kjer je zbranih tisoč primerkov planinske flore pa tudi izpred alpskega hribovja in Krasa. Alpinum je zavarovan kot spomenik oblikovane narave. Nekoliko nižje, je edino strnjeno trentarsko naselje Na Logu, v stavbi nekdanje vojašnice, je sedaj Dom Trenta, informacijsko središče triglavskega narodnega parka in hkrati tudi Trentarski muzej, v katerih predstavljajo način življenja nekdanjih Trentarjev.

Pri vasi Soča so znamenita Velika korita, dolga slab kilometer in globoka do 15 metrov, na najožjih delih pa je Soča široka le dobra dva metra. Ob zgornjem ustju korit je viseča brv, ki ponuja izjemen razgled. Obvezen postanek!
Če Sočo, s svojo smaragdnostjo in živahnostjo – krasna si bistra hči planin! – uvrstimo med najlepše reke na svetu, nismo prav dosti zgrešili.
Vse do Bovca ovinkasta cesta rahlo pada, kolesarjenje je prijetno, a sleherna previdnost ni odveč, promet je kar gost, cesta ni prav široka.
»Ja, kolesarski stez pa še nimamo!« nam je kasneje potarnal bovški župan Valter Mlekuž. Mimogrede: če si na križišču za Log pod Mangartom, privoščite še dobra dva kilometra, prikolesarite do trdnjave Kluže, še iz časov turških vpaddov in kasneje soške fronte, ena najbolj slikovitih utrdb na Slovenskem.

Bovec šteje blizu 1700 prebivalcev, je mestno naselje ob stari prometni poti po Soški dolini. Žal se Bovcu, ki naj bi bilo tipično turistično mesto ne piše najbolje, še posebej, če omenimo hude težave s Kaninsko žičnico, pa tudi največji hotel Kanin, je še vedno zaprt. V Bovcu je kar nekaj agencij, ki organizirajo rafting, veslanje v gumenjakih po razburkani Soči, posojajo tudi kajake in kanuje in organizirane kolesarske izlete, tudi ribarjenje v Soči, kjer še vedno kraljuje soška postrv. Na obrobju Bovca pa je tudi športno letališče za jadralna in manjša motorna letala. Bovec je glavna baza za vse, ki želijo s kajakom ali gumijastim čolnom preveslati in nepozabno doživeti reko Sočo.
Obiskali smo župana Valterja Mlekuža in se zapletli v kolesarski klepet. » Moram priznati, da je kolesarjenje v naši občini še vedno največji problem, Takoj ko sem zasedel županski stolček sem obljubil, da bo treba na tem področju kar precej storiti. Žal kolesarskih stez še nimamo, je pa precej kolesarskih poti, primernih za kolesarjenje, a še vedno nimamo vseh potrebnih dovoljenj. Prav nerazumljiva birokracija! Zagotovo je kolesarjenje šport, ki je v vzponu. V Bovcu je še veliko možnosti, a so žal še neizkoriščene, čaka nas še veliko dela.«
– Tudi sami kolesarite?
» Seveda. Tudi v službo se vozim s kolesom. Dnevno kolesarim, zapeljem se tudi čez Vršič, a žal nam cesta ni v ponos. Z ženo veliko kolesariva po okolici, največkrat greva tudi čez Predil v sosedno Italijo, kjer pa imava žal bolj slabe izkušnje, saj so nama pred nedavnim ukradli obe kar precej dragi kolesi.«

– Menite, da turisti prihajajo v Bovec tudi zaradi kolesarjenja?
» Da, zelo veliko jih prihaja, a se bomo morali še spopasti z nerazumljivo birokracijo, ki preprečuje predvsem gorsko kolesarjenje.«

Po zahtevnem kolesarjenju so nam na prijetnem Petrolovem servisu ob izhodu iz Bovca postregli z energijskimi napitki. Kot stari kolesarski mački opozarjamo, da je še posebej ob vročih dneh, potrebno uživati brezalkoholne napitke, pa tudi energetske ploščice niso odveč. Dobra dva kilometra iz Bovca, visoko na desni strani nad cesto šumi znameniti slap Boka, ki je eden najlepših in eden najvišjih slapov v Sloveniji, pa menda tudi najbolj vodnat. Slap je visok 106 metrov, količina vode pa je zelo odvisna od padavin. Pod slapom smo srečali skupino kolesarjev iz Neustadta, ki že nekaj dni kolesarijo tod naokrog in bili so navdušeni.
»Prvič smo v Sloveniji in neizmerno uživamo. Priporočili so nam prijatelji in še bomo prišli. Tolko lepot na kupu, kot jih je tukaj, redko najdeš na svetu!« nam je dejal eden izmed nemških kolesarjev, ki so bili opremljeni z dragimi gorskimi kolesi. Potem, ko se cesta stisne v breg nad Kobariško sotesko, smo prikolesarili v Kobarid, mestno naselje, ki ima okrog 1300 prebivalcev, na stiku Alp in Predgorja. Kraj leži na križišču cest proti Bovcu, Tolminu in mejnemu prehodu Robič. Vreden ogleda je tudi Kobariški muzej s stalno razstavo in multivizijsko predstavitvijo Soške fronte, leta 1993 je bil razglašen tudi za evropski muzej leta. Nad mestom pa so Italijani tik pred drugo svetovno vojno okrog cerkve svetega Antona postavili monumentalno kostnico, kjer leži več kot sedem tisoč italijanskih vojakov, ki so padli med prvo svetovno vojno v zgornjem Posočju.

PRESENEČENJE: ČUDOVITA KOLESARSKA STEZA
Ob prijetnem kolesarjenju, ki pelje po cesti, ki se vije skozi cvetoče travnike, občasno se pokaže tudi kristalna Soča, smo se pripeljali do Tolmina, ki ima skoraj 3800 prebivalcev in je že stoletja naravno središče pokrajine imenovane Tolminsko. Tolmin je že od osvoboditve naprej gospodarsko in upravno središče zgornjega Posočja in Baške grape. V Tolminu se splača pogledati tudi muzej, v katerem je na ogled prenovljena razstava Naplavine obsoške zgodovine, ter sakralna in etnološka zbirka. Med tolminske kulturne spomenike sodi tudi pokopališka cerkev Sv. Urha, na osamelem stožiščastem hribu Kozlov Rob nad mestom, so oglejski patriarhi postavili grad, ki pa je danes le še markantna ruševina.

Glavna cesta , kjer sicer ni kolesarske steze, je pa dovolj varna, če kolesarimo drug za drugim, se spusti ob Tolminki do Soče, kjer je na desnem bregu akumulacijsko Doblarsko jezero dolgo kakšne tri kilometre in se kilometer za Modrejem pripeljemo v slikovit Most na Soči, ki šteje okrog 500 prebivalcev in leži na pomolu nad sotočjem Soče in Idrijce. Takoj za naseljem Plave, ki še najbolj slovi po svoji hidroelektrarni iz leta 1940, pa smo bili izjemno presenečeni. Na desnem bregu Soče nas je pričakala čudovita kolesarska steza, ki se vije tik nad zeleno reko, dolga 14 kilometrov in nas je pripeljala pod Solkanski most, od kjer smo se brez večjih težav pripeljali na cilj druge etape. Za Novo Gorico vemo, da je moderno, urejeno mesto na robu Goriškega polja, na meji z Italijo in je eno najmlajših mest v Sloveniji, saj je bilo ustanovljeno leta 1947. Nova Gorica, ki je gospodarsko in politično središče Goriške, šteje nekaj manj ko 14 tisoč prebivalcev, mesto, ki je zasnovano kot park z velikimi nasadi vrtnic, redkih dreves in grmovnic med stanovanjskimi bloki, še danes slovi kot mesto vrtnic. Mlado mesto se ne ponaša s posebno kulturno dediščino, saj je najstarejša stavba železniška postaja, zgrajena v recesijskem slogu, leta 1906. Sicer pa je mesto dovolj razgibano za kar je še posebej poskrbelo domače podjetje s svojimi igralnicami v katerih se največ zbirajo italijanski lovci na srečo.

Na končni cilj druge etape, na Petrolovem servisu, v centru Nove Gorice, smo ob Vojkovi cesti priepljali po lepo urejeni kolesarski stezi. Pri prijaznih Petrolvcih si nismo natočili goriva, ampak smo si z energetskimi napitki in ploščicami, saj imajo pestro izbiro, obnovili moči.

Naš glavni kolesarski traser Aleša Cvahte pa svetuje: »Kolesarske transverzale ne vlečemo zato, da bi brezglavo divjali s kolesi, ampak da uživamo v vsem, kar nam Slovenija nudi. Druga etapa je kar precej dolga, a jo je pametno tudi prekiniti, saj je ob cesti skozi Trento in naprej na Goriško, ničkoliko zgodovinskih in naravnih znamenitosti, pa tudi veliko privatnih peniziončkov in manjših hotelčkov, ki nudijo poceni prenočišča. In dobro domačo hrano. Tudi čompe v vseh oblikah!«