Dva meseca ne storiti niti enega cestnoprometnega prekrška je res izziv.

Upoštevanje cestnoprometnih pravil je težje, kot se zdi. Obljubil sem, da bom opisal svoj preizkus varne vožnje, oziroma »mesec, v katerem ne bom storil nobenega prometnega prekrška z avtom in kolesom!« To sem počel avgusta in potem podaljšal na september in …
Vmes se je zgodila prava življenjska izkušnja. Tisti, ki zdaj zavijate z očmi in v meni prepoznate čudaka, ki bi moral biti že zdavnaj brez vozniškega, tistim bi rad sporočil, da sem se držal predpisov stoodstotno, kar pomeni dosledno ob vsaki uri, na vsaki cesti, vsak dan. Na teden prevozim okoli petsto kilometrov. To pomeni, da se mimo vojašnice v Kranju tudi ob nedeljah ob 23. uri vozim petdeset kilometrov na uro ali manj, tudi od Kranja do Škofje Loke! To pomeni, da se res vozim štirideset kilometrov na uro mimo šol, tudi ko je ura tri zjutraj! Mogoče se vam to zdi normalno in je samo meni čudno, a če to delate iz dneva v dan, se življenje spremeni. Ob vsem tem upoštevanju pravil se mi je največkrat motalo po glavi prav zanimivo razmišljanje. Naj skrajšam in napišem, da če bi vsi vozili točno tako kot (sem) jaz, potem bi bila avtomobilska industrija popolnoma drugačna, proizvajali bi avtomobile, ki bi recimo stali največ deset tisoč evrov, ali drugače povedano, mogoče pa prihodnost res prihaja hitreje, kot kaže koledar. Hočem povedati to, da človek »umre« od dolgčasa za volanom novega espacea, BMW-ja serije 5 ali 7 ali X6 ali audija 4 ali … vseh avtomobilov, ki stanejo več kot deset tisočakov. Zakaj? Poskusite vsaj en teden ne narediti prometnega prekrška in odgovor vam bo več kot jasen. Ne bom se spuščal v filozofsko obravnavo ljudi za volanom, vendar sem nekoliko pomirjen, če gre verjeti znanosti, da bo kmalu vse drugače. Si lahko predstavljate avtonomna vozila? To pomeni, da bo ves promet drugačen, in to pomeni, da se bomo smejali, ko se bomo spominjali, da so bili avtomobili nekoč neke vrste statusni simbol. V prihodnosti bodo vozila res le transportna sredstva od točke A do točke B in garaže bodo samevale … Le zdržati bo treba do takrat.
V času mojega testa je moje življenje postalo en sam dolgčas in po ne vem koliko letih sem moral priznati, da čas le ne hiti tako, kot si pravimo iz leta v leto. Zdaj razumem tudi tiste, ki pravijo, da če bi vsi upoštevali cestnoprometne predpise, avtomobilskih nesreč sploh ne bi bilo. No, mogoče bi bile narejene iz samega dolgčasa ali pa med zehanjem za volanom. Vse se odvija tako počasi. In če pri tem upoštevamo še varnostno razdaljo, potem boste še posebno cenili moj »podvig«.
Kako izračunati varnostno razdaljo?
Sekundno varnostno razdaljo sekund je najlažje izračunati tako, da hitrost delimo s koeficientom 3,6. Da dobimo dvosekundno varnostno razdaljo, rezultat pomnožimo z dve.
10 km/h: 5,6 metra
20 km/h: 11,2 metra
30 km/h: 16,6 metra
40 km/h: 22,2 metra
50 km/h: 27,8 metra
90 km/h: 50,0 metra
100 km/h: 55,6 metra
130 km/h: 72,2 metra
150 km/h: 83,4 metra
200 km/h: 111,2 metra

Nisem še opazil voznika, ki bi se držal tega pravila. Ali znamo oceniti, koliko je 72,2 metra na cesti? To lahko treniramo ob dvosekundnem testu, ki je na vsaki avtocesti. Kdo sploh ve, kako se ta test naredi? Pa tako preprost je. Na cesti je pobarvan odsek, ki ga prevozimo v dveh sekundah (če vozimo 130 km/h). Potem si pred sabo oglejmo en avtomobil in si zapomnimo, kdaj je vozil mimo kakega znaka ob cesti, količka ali česar koli. Če do tega znaka pridemo hitreje kot v dveh sekundah, smo mu preblizu. Najbolj domače razloženo. Dve sekundi trajata, ko izgovorimo: enaindvajset, dvaindvajset.
Varnostna razdalja izgine, ko naletimo na mečkača za volanom. Na naših avtocestah je vojna, v mestnem prometu je pa še slabše in prav presenečen sem, da se v Sloveniji na leto zaradi neupoštevanja varnostne razdalje v povprečju zgodi le 1500 nesreč. V praksi je to prav grozno. Še najbolj pa tam, kjer so nizke hitrostne omejitve. Verjamem, da ste opazili tudi izračun za 150 in 200 kilometrov na uro? Ta je mišljen, če se boste slučajno vozili po nemških avtocestah, na katerih ni hitrostne omejitve. Pri nas je – vemo, ne vemo – 130 kilometrov na uro!
Ugotovitev na cesti. Ugotovil sem, da so cestnoprometni predpisi napisani zato, da jih kršimo. Ugotovil pa sem tudi to, da se jih da držati čisto dosledno, le odločiti se je treba. Je pa to zelo težaško delo. Ničkolikokrat sem se umaknil s ceste, čeprav sem vozil po predpisih, ker sem vozil »najhitreje«, bil sem prvi v koloni. Zadrževal sem promet, to se je videlo po prekratki varnostni razdalji in po grimasah voznikov za mano, čeprav sem vozil točno toliko, kot je največja dovoljena hitrost na določeni cesti. Ko sem se umaknil, so jo popihali naprej s polnim plinom, samo ugibam lahko, katera žival ali spolni organ, sem bil v njihovih kletvicah. Ste vedeli, da se moramo ustaviti, če odštevalnik na semaforju kaže dve sekundi do rumene luči? Če prevozite rumeno luč, ste kaznovani z 250 evri. Če nimate zadostne varnostne razdalje pa z 200 evri. Ugotovil sem, da se je nemogoče povsem držati predpisov, razen če se tega res ne lotiš zavestno, tako kot sem se sam. Sem se vozil po avtocesti iz Kopra proti Ljubljani, ob polnoči, sredi tedna, 130 kilometrov na uro! Noro. Imel sem testni avto, ki stane 42 tisočakov in slovi kot najbolj udoben nasploh. Ves čas sem imel občutek, da bo moje potovanje domov neskončno. In ta avto gre z lahkoto 230 kilometrov na uro. Zakaj gre avto lahko sploh več kot pa 130 kilometrov na uro? Ugotovil sem, da se cestnoprometnih predpisov držimo tako dosledno kot plačevanja davkov. To pomeni, da če obstaja minimalna možnost, da kršimo ta dva zakona, bomo to tudi storili. Poznamo misli: »Če je kaj ceneje, potlej ne potrebujem računa; če vem, da ni radarja ali policista, bom dodal plin.«
Zaključek. Zdaj vem, zakaj je cestnoprometni zakon tako ohlapno nadzorovan. Zato, da je, čeprav se ga držimo petdesetodstotno, še vedno nekje v mejah normale, ker stoodstotno ga je nemogoče upoštevati. V vsej svoji preskusni dobi sem naredil en prekršek, napačno sem parkiral in dobil listek, 80 evrov kazni. Nekaj pa drži, zdaj spet grešim, vendar niti slučajno ne toliko, kot sem pred to izkušnjo. Grešim spet predvsem zato, da ne motim drugih, enostavno nisem mogel zavihati vzvratnih ogledal in se delati, da sem najbolj pameten voznik. Nisem se naveličal biti stalno prvi v koloni, nerodno mi je postalo. Med preizkusom je prišlo do sedmih verbalnih dvobojev in nešteto pantomim, katerih pomen sem ugotovil v dveh sekundah, v enem primeru je prišlo do lažjega fizičnega obračuna. Vsem voznikom priporočam, da opravijo ta preizkus. Vsaj en teden vozite po vseh pravilih. Verjamem, da se vam bo potem ta zapis zdel razumljivejši. Še toliko bolj, če se boste držali res stoodstotno, kar pomeni, da boste šli mimo Brda pri Kranju 60 kilometrov na uro, recimo v nedeljo ob polnoči …

pet