• Pokrajina: Osrednjeslovenska
  • Zahtevnost poti: 3 - srednje zahtevna
  • Kilometrina: 34,5
  • Čas ture: 1h 43 min
  • Kakovost cest: Lepe ceste
  • Prometnost poti: 2 - manj prometna
  • Višinska razlika: 617 m

Bilo je petkovo popoldne tik pred prvomajskimi prazniki in midva z možem sva bila po dolgem času sama doma brez otrok. Kako preživeti ta čas, ni nikoli dilema. Tu sva vedno usklajena, skočiva raje na kolo, itak;) Glede na minuli zimski dan je bilo treba spet v dolge kolesarske drese. Pa že tako lepo se je poznala črtica na stegnu. Čez par tuširanj jo spet zabrišem. “Kam greva danes”, je klasično vprašanje med oblačenjem v lajkro, trakove in kolesarske čevlje. “Danes greva pogledat dve parceli. Samo dva klanca naju čakata in nista dolga”, se mi nasmehne mož, a jaz mu nasmeha ne vrnem. Kam me bo zdaj peljal, si mislim, v katere višave.

Zavijeva desno ven iz naše ulice v moravški konec. Prvih deset kilometrov je težkih. Zaspano zeham med poganjanjem in zdi se cela večnost, ko prispeva do Doba. Na semaforju med čakanjem na zeleno, omenim, da sem zaspana in spet zazeham. Saj bo, na klancu se ne more zehati, si rečem. Cesto dobro poznam, točno vem, kaj sledi za ovinki, v Gorjuši se začne rahel vzpon, sledi lušten spust, nekaj ravnine in potem spet vzpenjanje do Sp. Brezovice, kjer hvala bogu ne nadaljujeva proti Sv. Trojici, ampak zavijeva levo na Račni vrh. Še vedno se ne počutim olimpijsko, ko Andrej zavije desno v strm klanec. Še preden dojamem, slišim še “Vrzi v ta prvo” in že odpiram usta, pa ne zaradi zehanja, ampak kisika. 300 metrov strmo navzgor zaradi parcele, vredne ogleda. No, o tem se nisva ravno strinjala. Razen prekrasnega razgleda. To je pa tudi vse. In že sva se obrnila navzdol.

Iz Račnega vrha sva se spustila proti Rači do glavne ceste Krtina-Moravče, tam zavila desno in takoj po 100 metrih levo v vas Studenec. Zaspanost in težko obračanje nog sta že minila. Preko Škocjana, Prevalj in Imovice do bivše štajerske magistralke vse do Lukovice, kjer pri Fastfood-u Šime zavijeva desno proti Gradiškemu jezeru. V vasi Gračišče si ogledava še eno parcelo z gospodarskim poslopjem, ki jo pozabim v trenutku. Tudi Andreju se ne zdi nič posebnega, menda je bila na spletu videti precej bolje.

“Pejt, te peljem zdaj na kavo”, in meni se zdi takoj vse lepše. Samo kava se omeni in jaz sem motivirana na kolesu. Za tremi hribi in desetimi ovinki je vas Imenje, ki skriva italijansko gostilno s simpatičnim italijanskim chef-om Robertom, ki govori slovensko in ima na meniju samo izbrane, na dve roki preštete jedi, a tiste odlično pripravljene. To je ena od najinih najljubših točk za kolesarski postanek, nedeljsko zgodnjo večerjo ali proslavitev posebnih priložnosti. Meni je italijanska kuhinja zelo všeč, obožujem testenine, dobro meso, še najbolj pa padam na njihove sladice. In že ko sva se peljala proti Imenjam, sem jo imela v mislih. Točno poleg kave bo stala. Samo nisem še vedela, katera točno. Nekaj sadnega ali kar čokoladna. Prideva tja, nasloniva kolesa in naročiva vrč vode, dva esspresa, tiramisu zanj in zame čokoladni souffle s sladoledom. Točno takega okusa je bil, kot sem si ga zamišljala med vožnjo do sem. Sonce lepo greje, nikamor se nama ne mudi, srkava kavo in na glas premišljujeva, kaj si bova kasneje doma pripravila za večerjo.

Pozdraviva Roberta, plačava in jo mahneva nazaj proti domu. Vmes na spustih nekajkrat zavriskam, med vožnjo uživam in pojem ta nov komad od Tabujev, sladica in kava sta me prebudili, čutim to. Na Brdu pri Lukovici se ustaviva za tamkajšnjo ograjo, za katero se pasejo konji. Lepo je tu, si mislim. Stisnem nekaj fotografij na telefonu, potem pa sledim možu na Rafolče, Žiče, mimo Rove nazaj v naše Radomlje. Razdalja najine ture ni dolga, sva pa naredila kar lepo številko višinskih metrov, kar pomeni, da sem izenačila trening s sladico. Mislim, da bi lahko to vsakič izvedla. Brez slabe vesti 😉

20160429_155648 20160429_160803 20160429_162613 20160429_170541 20160429_170657