OD DRAVOGRADA DO MOZIRJA JE KOLESARITI »FAJN«
9.etapa: Dravograd – Slovenj Gradec – Šmiklavž – Graška Gora – Plešivec- Škale- Velenje – Mozirje – Prijeten začetek v Dravogradu – Kolesarjenje skozi gozdove – Previdnost po klancih navzdol ni odveč – Razkošje v Mozirju – Petrolovi prijatelji ob poti

Povezava do GPS sledi 9. etape -> Klik

 

 

Na začetku devete etape na Petrolovem servisu v Dravogradu smo bili deležni prijetne slovesnosti, saj so nas na pot proti Slovenj Gradcu pospremili Dominika Knez, direktorica občinske uprave, podžupan Anton Preksavec in policist Aleš Vrabič. Ni kaj, lepa pozornost.
Seveda smo malo poklepetali o kolesarstvu.
»V naši občini mamo kar nekaj kolesarskih poti, približno 8 kilometrov je urejenih, sicer pa se vozimo po navadnih cestah« nam je dejala direktorica Dominika Knez. » V projektu pa imamo tudi kolesarsko povezavo od Otiškega vrha do Dravograda, radi pa bi se povezali tudi z Avstrijo. Konec septembra pa bomo odprli tudi nov most, ki bo povezoval levi in desni breg Drave in bo namenjen kolesarjem ter pešcem.«
Podžupan Preksavec  nam je povedal, da je kolesarjev v Dravogradu vse več in, da so pred nedavnim odprli tudi zaradi kolesarjev,  nov hotel. Policist Aleš Vrabič nam je zaupal, da tudi v Dravogradu in tam naokoli vse več ljudi kolesari, zato kolesarjem posvečajo vse več pozornosti.  »Kolesarji so ena najbolj ogroženih kategorij v cestnem prometu, zato apeliram na vse kolesarje, da naj v prvi vrsti pazijo sami na sebe.«
Koristen nasvet, ki nam je na kolesarjenju proti Slovenj Gradcu in naprej do Velenja prišel še kako prav. Kolesarsko ekipo Nedeljskega so v 9. etapi okrepili še Petrolovec Rok Cuderman, ultratriatlonec Miro Kregar in državni prvak v reliju Aleks Humar. Bili smo prav fletna ekipa.

Takoj za Dravogradom je še kar lepo urejena kolesarska steza, ki teče vzopredno, a nekoliko odmaknjeno od glavne ceste. Peljali smo se mimo Otiškega vrha, kjer nad dolino stoji na Kronski gori  cerkev Sv. Petra, ki je ena večjih dvostolpnih cerkvenih stavb na Slovenskem in potem naprej skozi Bukovsko vas mimo Trboj do Slovenj Gradca.
Slovenj Gradec, ki šteje več kot 7000 prebivalcev, je upravno središče velikega dela Mislinjske doline, predvsem pa kulturni center Koroške, pa tudi Slovenije, saj  imajo kar nekaj znamenitosti, kot je Koroški pokrajinski muzej, Galerija likovnih umetnosti, Sokličev muzej in Gaj miru, ki je v bistvu galerija na prostem. V 60. letih so zasloveli z mednarodno uveljavitvijo galerije in mesta z razstavo pod naslovom Mir, humanost in prijateljstvo med narodi. Pokrovitelj razstave je bil tedanji generalni sekretar Združenih narodov  U. Thant. V mestu je precej spomenikov, svojega ima tudi domači, svetovno znani slikar Jože Tisnikar.
Naslednja slovenjgraška znamenitost, ki smo jo obiskali je bil Petrolov bencinski servis na Ronkovi ulici, kjer imajo tudi stebriček z orodjem za hitro popravilo dvokoles. Lepo in pohvalno!

POZOR NA PRVO
Iz Slovenj Gradca smo odkolesarili skozi Šmartno in za Tomažko vasjo zapustili glavno cesto in se tako izognili vselej problematični Hudi Luknji. Kar priporočamo vsem kolesarjem! Iz Šmiklavža je skozi gozdove kakšnih pet kilometrov ne preveč hudega klanca do Graške gore, ki je osrednji del Šentviškega hribovja, kjer stoji tudi lična cerkvica Svete Helene.
Malo me je skrbelo za Roka kako se bo v klance držal med kolesarskima »norcema« kot sta Miro in Aleks. Sem že razmišljal, če se bo vse dobro izteklo, da bi dal za mašo pri Sveti Heleni. (Ni posvečena Blagnetovi. Sem preveril.)
A  sem prihranil za mašne stroške. Rok se je Mirota držal kot klop.
»To pa je kondicija!« sem ga pohvalil na vrhu pod cerkvico.
»Ni kondicije!« mi je smeje dejal Rok. »Samo trma!«
Razmišljam, kako pomembno vlogo igra v dandanašnjjem poslovnem svetu tudi trma. To si velja zapomniti! Trmasti so najboljši.
Po ovinkasti cesti navzdol proti Plešivcu in Škalam smo se šli rally, oziroma so še šli rally. Jaz sem bil zaviralni element. Enkrat sem v Trenti, ko je cesta ostro zavila, jaz pa ne, že sestavljal najprej sebe, potem pa še kolo. Izkušnja dela mojstra – previdne vožnje. Bolje zadnji v Velenju, kot prvi na urgenci! Z leti sem postal zaviralni strokovnjak. Vedno najprej zadnjo in potem šele sprednjo, pa zadnjo pa sprednjo, pa itd. Kolesarji, ubogajte! Do Škal svetujem kar nekaj previdnosti, najperj zadnjo, pa potem sprednjo, saj so nekateri ovinki precej zaviti in zviti, še vse naprej, vse dol do Velenja.
Opozorilo na prvo – ne žogo, ampak »bremzo«. Zvone je Husotu prodal specialko in ko je na ovinku stisnil prvo zavoro, ga je vrglo čez »balanco«. Takoj se je prišel pritožit: »Ja sam kupio bicikli, a  ti si mi prodao kiper!« Toliko o prvi. Vedno previdno!

RAZKOŠJE V MOZIRJU
Velenje, ki je bilo v pol pretekli zgodovini nekaj časa tudi Titovo, je ob Novi Gorici največje po drugi svetovni vojni zgrajeno naselje v Sloveniji. V njem živi blizu 27 000 meščanov, ki so prišli v Velenje iz vse bivše Jugoslavije.  Mesto sestavlja troje območij, Stara vas, Staro in Novo Velenje. Osrednji del je sodobno zasnovano naselje s širokimi zelenimi površinami. V mestu deluje kar nekaj kulturnih ustanov, kot je galerija Ivan Napotnik na Velenjskem gradu, ki stoji na kopasti vzpetini nad mestom kjer je tudi muzej in knjižnica,  ob njem pa tudi smučarska skakalnica.

Na Petrolovem bencinskem servisu v Velenju pod skakalnico nas je pričakala ekipa VTV z novinarko Jano in snemalcem. Pa smo za nekaj trenutkov postali tudi televizijske zvezde.(Vse etape snema tudi naš Anže in bomo najmanj še enkrat tv star! Kar se avtorja tiče – bolj star, kot tv!)
Iz Velenja smo ob občasni kolesarski stezi najprej zapeljali v smeri proti Šoštanju, s pospešeno hitrostjo tudi mimo betonske grozote TEŠ 6. Spomenik energetski sramoti. Monument barabijam.      Za desetino milijonov, ki smo jih butnili v sumljivi beton, bi lahko po vsej Sloveniji zgradili kolesarske steze.  Zakolesarili smo  navzgor, v Gorenje, prijetno vasico, kjer nismo več razmišljali o zapravljenih milijardah. Do cilja devete etape Mozirja smo imeli nekaj kilometrov glavne, a ne preveč prometne ceste.

V Mozirju, kjer ob cvetlicah živi nekaj več kot 2000 prebivalcev, je mestno naselje in največji kraj Zgornje Savinjske doline. Mozirje je bilo prvič omenjeno že leta 1146, gospodarsko močno naselje pa je imelo ob Savinji tudi veliko splavarsko pristanišče. Še danes slovijo po flosarjih. Turistično najbolj pomemben in po vsej Evropi poznan je nedvomno hortikulturni park Mozirski gaj na desnem bregu Savinje. Ob vsakem letnem času vreden ogleda
Ob umetnem jezercu je tudi ribiški dom z restavracijo Ribič. Rožica med rožicami! Iz lastnih izkušenj svetujemo, da si je pametno za oboje vzeti nekaj časa, tako za cvetje kot za restavracijo.  Strežejo kulinariko kot na francoski rivieri, kjer imajo najboljše kuharje na svetu. Priporočamo črno rižoto.
Cilj seveda na Petrolovem servisu v Mozirju. Kot se spodobi za prestolnico cvetlic, rožice tudi na servisu!
Pa še ocene devete etape od Dravograda do Mozirja:
Rok Cuderman, direktor marketinga družbe Petrol: » V teh krajih sem prvič kolesaril, pokrajina je čudovita in sproščujoča, bili smo tudi prijetna družba. Lahko rečem, da bo celotna transverzala prijeten izziv za vse kolesarje. Prav pa so nam prišle tudi prijetne Petrolove postojanke, kjer smo se založili z dodatno energijo.«
Aleks Humar, državni prvak v reliju: » Zelo zanimiva trasa, bilo je vsega po malem, ravnine, klanci, doline. Bilo mi je zelo všeč in turo priporočam vsem, ki radi kolesarijo.«
Miro Kregar, ultratriatlonec:  » Etapa je sicer nekoliko krajša, vendar lepo razgibana, saj pelje po prečudoviti hriboviti pokrajini med travniki z idiličnimi vasicami in zaselki. Kar je zelo važno, primerna je prav za vsakega kolesarja.«
Karmen Pust: »Prijeten začetek v Dravogradu, se je še prijetneje zaključil v Mozirju!«
Seveda, rožica med rožicami…

Prihodnjič pa od pisanega Mozirja skozi veličastni Kamnik do bele Ljubljane.