KOLESARJENJE ZA ROMANTIKO
S 4. etapo smo začeli v Postojni in čez Cerknico, Bloke v Ribnico, Kočevje do Petrine – Slovenija je ustvarjena za kolesarje – Šegavo v Ribnici – Petrolovi servisi prijatelji ob poti

Povezava do GPS sledi 4. etape -> Klik

 

 
Osnovni Murphyjev zakon: če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo ima še kolesarski amandma: veter vedno piha v prsi in ceste se vzpenjajo samo navkreber. Ne drži povsem. Kdor bi rad doživel nepopisni užitek spuščanja s kolesom po sanjski cesti skozi cvetočo naravo in zelene gozdove bo moral po naših kolesarskih sledovih.  Z Blok navzdol proti  Sodražici – fantazija! In potem, ob koncu četrte etape, skozi Moravo in Banja Loko (ne Banja Luko!) navzdol do  Petrine. Res, uživancija na biciklu. Težko je opisati vse radosti.

Lep in kar preveč sončen dan smo s četrto etapo začeli zgodaj zjutraj  na Petrolovem servisu v Postojni. Ledena kava in energetske ploščice za zajtrk.
Postojno poznajo vsi slovenski kolesarji po sloviti ekstremni kolesarski dirki DOS RAS EXTREME – dirka okrog Slovenije. Prihodnje leto že desetič. Izjemen kolesarski podvig. Dobrih tisoč kilometrov v dveh dneh. Halo!? A če smo iskreni, Postojno pozna  širni svet  predvsem zaradi čudovitega podzemnega kraškega sveta s  Postojnsko jamo na čelu. V pasjih dneh je naval na pravljični svet kapnikov še večji, saj  v notranjosti  vlada tudi  prijeten hlad. Postojna je tudi sicer znameniti izobraževalni center, še posebej  slovi po inštitutu za raziskovanje Krasa, ki ga je Slovenska akademija znanosti proglasila  za  Znanstvenoraziskovalni center. Zelo zanimiv je tudi notranjski muzej z bogato zbirko arheološkega, etnološkega in podobnega gradiva o slovenskem Krasu. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226, o Postojnski jami, je prvi obširneje poročal že Valvasor. Domačin Luka Čeč je leta 1818 odkril jamske rove in dvorane, ki so jih zelo hitro uredili tudi za turiste. Jamo so sprva razsvetljevali z baklami, 1884 pa je v jami zasvetila prva električna svetilka, kmalu so  položili še tirnice in leta 1914 jev jami  zapeljal prvi vlak z motorno lokomotivo. V jami je tudi koncertna dvorana, slovi tudi po človeški ribici, da ne naštevamo vseh kapnikov, ki dajejo jami pravljično čarobnost. Streljaj vstran je še ena svetovna znamenitost –  Predjamski grad s svojimi skrivnostnimi podzemskimi rovi.  Grad je bil zgrajen v 16. stoletju, najbolj slaven pa po predjamskem vitezu Erazmu, o katerem še danes kroži nič koliko zanimivih zgodbic.

Če bi v tem trenutku hoteli poiskati enega izmed najbolj uglednih in prizadevnih Postojnčanov, potem je to zagotovo Andrej Berginc, podžupan in direktor DOS Extreme. In smo ga. »Ob tej priložnosti se zahvaljujem tako v imenu občine Postojna, ki jo sedaj zastopam, kot tudi kot direktor DOS-a, da gre vaša kolesarska transverzala skozi Postojno. Vsakodnevno srečujem vse več kolesarjev, ko kolesarim s kolegi iz DOS EXTREM-a po naši občini.  Postojna je bila, je in bo, tudi z DOS – om in vašo pomočjo kolesarsko mesto, zato se veselimo vsakršne podpore.«
– Vaše geslo?
» Tradicija kolesarstva je v Postojni močno prisotna, s pomočjo novega vodstva na občini pa bo še bolj.  Vsi na kolo za zdravo telo.«
Iz središča Postojne smo takoj zahropli v klanec in naprej do Unca. Po gozdovih speljana cesta pelje v dva kilometra oddaljeni Rakov Škocjan, skrita kraška dolinica – je krajinski park – z malim in velikim naravnim mostom. Zakolesarili smo skozi Rakek, ki ima 2000 prebivalcev, manjši industrijski kraj, in naprej v Cerknico, prijetno mestno naselje na severnem robu cerkniškega polja, s 3500 prebivalci. V prenovljeni Kravanjevi hiši je notranjski muzej, dokaj dobra makadamska cesta – primerna za gorska kolesa – pelje na 1114 metrov visoko Slivnico, po ljudski pripovedi domovanje čarovnic.  Vzdolž Cerknice leži znamenito presihajoče  Cerkniško jezero, ki je s svojimi pojavi tako izzivalno, da je bilo o njem napisanega več kot o katerem koli kraškem polju na svetu. Svetovna zanimivost je tudi zato, ker lahko domačini na istih zemljiščih poleti kosijo, žanjejo in pasejo, po ojezeritvi pa lovijo ribe, vodne ptiče in pozimi drsajo na ledu. Višina jezerske gladine se nenehno spreminja, zato kaže Cerkniško jezero ob vsakem obisku drugačno podobo. Tik pred Cerknico smo ujeli zanimiv parček na tandemu. Vse sta vozila s seboj. Marija in Sebastjan iz Münchna. Namenjena sta bila do Sarajeva in naprej v Črno goro. Kolesariti nameravata pet tednov.
»Kar sva doživela ob Soči, ni nikjer na svetu!« sta nam dejala navdušena.

VESELO V RIBNICI
Kolesarjem, ki bodo ubirali našo transverzalo  res ne bo dolgčas.  Bloška planota, ki še danes slovi po znamenitih bloških smučeh, je valovita, pisana in cvetoča. Središče  Bloške planote je Nova vas, kjer vsako leto prirejajo množične bloške smučarske teke. V razgibani pokrajini smo se po čudoviti, skoraj novi in ne preveč obremenjeni cesti pripeljali  osrčje Dolenjske. Skozi Sodražico, prijeten kraj, ki ima skoraj 800 prebivalcev in čez Žlebič  smo osvojii svetovno središče suhe robe, po vsem svetu poznano Ribnico. Upravno, gospodarsko in kulturno središče Ribniške doline, znano predvsem kot središče pokrajine suhorobarjev in lončarjev. Prislovične šegavost,i dobra volja in zgovornost, so poskrbele, da je bil ribniški krošnjar stoletja posredovalec ustnega izročila, dotipov, domislic in zabavljic.
V središču Ribnice, ob cerkvi Sv. Štefana, smo spraševali kje bi lahko kupili lesene, ribniške žlice, pa so nas poslali Rokodelski center. V starem gradu. Bili smo prijetno presenečeni, dišalo je po svežem lesu in bogata ponudba suhe, pa tudi lončarske robe. V večji sobi za trgovino smo naleteli na čistokrvnega Ribničana Jožeta Belaja, ki se je pripravljal k pletenju koša.
»Jože, povejte nam kakšen dober ribniški vic?«
Pa nas je šegavo pogledal:
»Vicev ni več, zdaj je vse res!«
Pa smo vseeno razdrli enega, rahlo političnega. V Ljubljani je oblast, ki je včasih kar precej čez les, v Ribnici je pa les za kšeft.
»Dokler prodajamo žlice je še kar v redu. To pomeni, da imajo ljudje še kaj za jest!«
Tradicijo šegavih ribniških krošnjarjev v Rokodelskem centru dostojno nadaljujejo.

KOLESARSKA IDILA
Pot nas je po precej obremenjeni in ne preveč široki cesti pripeljala v Kočevje. Previdnost na tem odseku ni odveč. Ob robu ceste drug za drugim!
V Kočevje smo prikolesarili ravno v času kosila. Na Petrolovem servisu  smo si ga privoščili v obliki energijskih ploščic Isostar in s pijačo, bogato na vitaminih Powerad. Zadostuje. Izdatnejših kosil med kolesarjenjem ne priporočamo. Čeprav  v Kočevju in oklici  ne manjka prijetnih gostišč. Kočevje šteje nekaj več kot 9000 duš, leži na večjem okljuku reke Rinže, ki ponika v južnem delu mesta. Mesto je lepo urejeno in je znano kot izhodišče za lov na visoko divjad v gozdovih Kočevskega Roga. Pomembna zgodovinska stavba je Šeškov dom, kjer je bil v začetku oktobra leta 1943 zbor odposlancev  slovenskega naroda.
Kolesarjenje od Kočevja skozi Livold, čez dobrih 500 metrov visok Štalcerski preval je zahtevno, a prijetno. Cesta je lepa, malo prometna, da smo se brez težav pripeljali navzdol skozi Moravo, Kapitelj, Banja Loko in Faro v Petrino, zaselek, ki šteje le desetino duš in ima dva pomembnejša objekta, mejni prehod  Brod na Kolpi in Petrolov servis – cilj naše četrte etape. Prijazni petrolovec Željko nas je opozoril, da smo spustili enega najlepših dolenjskih predelov, saj bi morali pri Štalcerjih zaviti na Kočevsko reko in čez strn vzpon, katerega se je oprijelo ime Dolenjski Vršič  navzdol do Osilnice, ki je ena najmanjših občin v Sloveniji in kjer že žubori osvežujoča Kolpa. Vendar bo treba prišteti dobrih 30, sicer res lepih in tudi napornih kilometrov

Četrto etapo Petrolove kolesarske transverzale  je naša Karmen ovrednotila takole: “Zadnji del,od Kočevja naprej, je rezerviran za  romantiko. Cvetoči travniki, dišeče trave, mešan gozd,  lepa mirna cesta in šumeče kolo, kot nalašč za kolesarsko idilo in sproščenost. Hvala Dolenjska!«
Prihodnjič pa ob Kolpi do Metlike in čez Jugorje v Novo mesto.